Kdo bi zmagal, če bi se danes spopadli ameriška in ruska kopenska vojska?

Ruske zračno-desantne (padalske) sestave na rangu voda so po strukturi podobne motorno-strelskim enotam in imajo po tehničnih kapacitetah resno bojno tehniko, ki jo je mogoče spuščati tudi iz zraka, npr. BMD-2, BMD-3, BMD-4 in BTR-D. Ta vozila imajo sicer manjšo transportno kapaciteto, zato so ruske zračno-desantne enote manjše od podobnih enot na zahodu, a so vendarle formacijsko bolj mobilne od ameriških kolegov.

Osnovno oklepno vozilo ruskih padalcev je BMD-2, ki ima v svoji oborožitvi top 2A42 kalibra 30 mm, na BMD-4 pa je poleg avtomatičnega topa kalibra 30 mm integriran še top 2A70 kalibra 100 mm. Tovrstni oklepniki imajo v sestavi po štiri vodene rakete 9K111-1 Konkurs (BMD-2 in BMD-3) oz. 9M117M3 Arkan (lansirajo se iz cevi topa BMD-4).

BMD-2

Vitalij V. Kuzmin

Klasični ruski padalski ali motostrelski vod je sestavljen iz treh oddelkov in ima tri oklepne bojne transporterje z 20-30 vojaki.

BMD-4

Vitalij V. Kuzmin

Ruska motorizirana pehota ima določene prednosti pred ameriško. Trije oklepni transporterji znotraj enega voda omogočajo ruskim kopenskim enotam (če imata vojski enako število vojakov in enot bojne tehnike) 25% več tovrstnih motoriziranih vodov glede na strukturo, kot jo imamo recimo v vojski ZDA. Teoretično več takšnih enot poveljniku bataljona omogoča veliko večje možnosti taktične izbire in uporabe takšnih bojnih sredstev na fronti.

Ruska zračno-desantna vojska ima po zaslugi razvite moto-mehanizirane komponente bistveno večjo stopnjo taktične mobilnosti od svojih zahodnih »nasprotnikov« (konkretno vojske ZDA), kar je še posebej pomembno pri padalskih desantih na območja z gosto postavljenimi sistemi protizračne obrambe nasprotniki in na krajih, ki so tvegani za izkrcanje. Kapacitete zračnega transporta padalcev in desantne tehnike s strani Rusije lahko omogočijo postavitev jedra desantne operacije daleč od dejanskega cilja operacije in dosego dejanskega cilja z mobilno bojno tehniko v le nekaj urah.

Ameriška formacijska struktura ima lahko prednost pred rusko zaradi večje organizacijske žilavosti same enote. Če bi Rusi med bojem izgubili eno oklepno vozilo, izgubijo tretjino ognjene moči enega voda, če bi se to zgodilo Američanom, pa bi to pomenilo izgubo četrtine ognjene in transportne moči, kar je vendarle lažje sprejeti. Če ruski zračno-desantni vod izgubi dva oklepnika, pade na nivo enega oddelka, kar pomeni praktično uničeno enoto. Tega problema, ki je ostanek sovjetskega sistema, se že zavedajo ruski oficirji, ki so se odločili povečati število oklepnikov v enem vodu s 3 na 4, hkrati pa povečati število vodov znotraj ene mehanizirane čete, ki bi lahko po novem imela tudi po 15 oklepnih vozil.

Ameriški oklepni bojni transporterji tudi prekašajo rusko konkurenco pri kapaciteti sil, ki jih lahko prevažajo. Razmerje vojakov med ameriškim M2 Bradley in ruskim BMD-2 znaša 7:5 v korist ameriškega transporterja. Obstajajo pa standardni ruski transporterji brez oznake »D«, ki prav tako lahko dostavljajo sedem vojakov s polno vojno opremo. Bradley ima tudi boljšo oklepno zaščito, ki vključuje modul z reaktivnim oklepom, in boljši nadzorni sistem streljanja od BMP-ja. Prav tako ima Bradley v svojem kompletu skoraj dvakrat večje število protitankovskih raket (7 raket BGB-71 TOW proti štirim pri ruskih analogih).

Imajo pa ruski oklepni transporterji velik potencial za modernizacijo, ki v veliki meri že poteka. To zlasti velja za oklepna vozila BMD-2 in BMD-3, za katera je že v razvoju sodobna bojna kupola Berežok z raketami Kornet, ki bo za okoli štirikrat povečala učinkovitost teh vozil. Da sploh ne govorimo, da za družino oklepnih vozil dokaj uspešno razvijajo bojne kupole Derivacija s topom A-220M s kar 57 mm kalibrom. Seveda takšen modernizacijski proces spremlja bistveno izpopolnjevanje sistemov za upravljanje z ognjem (še posebej elektro-optične komponente) ter komunikacijskih sistemov.

Pričakuje se, da tale top v daljavo za trikrat in v višino za pet- do šestkrat premaga efektivni domet tipa 2A72, kar je zares revolucionaren premik. Pri tem bi imel bojno kadenco kar 300 granat na minuto (2A72 – 330 gr./min.) in veliko večje učinke strelov na cilju.

M2A3 Bradley z dinamično oklepno zaščito

Javna domena

Zdaj pa se vrnimo na primerjavo bojnih zmožnosti obeh vojsk v tem trenutku. Ameriški transporter Stryker ima veliko večjo strelno moč od ruskega BTR-82A. Ruski oklepni transporter ima v svoji sestavi najnovejši avtomatski top kalibra 30 mm 2A72, za razliko od slabše osnovne oborožitve na Strykerju. Ima pa ameriško vozilo znano prednost pri oklepni zaščiti. Oba transporterja naj bi doživela modernizacijo: za ameriški transporter sta v načrtu močnejši 30 mm top in protitankovski raketni kompleks BGM-71 TOW, za ruski pa sprememba dizajna, ki bo povečala bojno žilavost vozila.

Prevrnjeni Stryker je zapeljal na improvizirano eksplozivno sredstvo, Irak 2007

The U.S. Army

Kar se tiče strelne moči pehote, sta vojski v podobnem razmerju, če da ima formacija ameriškega voda malo več vojakov kot ruska (več kot 40 vojakov v enem vodu). Američani imajo za boj proti oklepnim ciljem protioklepni raketni kompleks Javelin, ki lahko uničuje na razdalji tudi do 2.500 metrov, ter večje število raketometov kratkega dometa M3 Carl Gustaf in AT-4 z efektivnim dometom do 500 metrov. Po drugi strani ima ruski motostrelski vod ročne protitankovske RPG-je široke palete z različnimi učinki na cilju, s praktičnim dometom 200-500 metrov.

Posebej lahko izpostavimo protitankovski RPG-28 Kljuvka, ki lahko prebije skoraj meter oklepa iz ameriških plošč na razdalji do 200 metrov. Ne smemo pozabiti na še eno »shrljivo« orožje ruskih motoriziranih in padalskih enot – raketomet s termobarično bojno glavo PRO Šmelj, za katerega je bila razvita modifikacija, ki ima podobno moč uničenja kot fugasna granata kalibra 152 mm. Prava havbica v rokah lahke pehote.

FGM-148 Javelin v opremi norveškega vojaka

Soldatnytt

SKLEP

Ameriška in ruska pehota se nikoli ne bosta samostojno borili ena proti drugi. Enote bodo vedno del mešanih bataljonsko-taktičnih in večjih bojnih formacij, ki integrirajo več vrst in tipov. Lahko pa izpeljemo splošen zaključek, da so ameriške in ruske sile približno enako močne po celotni moči.

Američani imajo transporterje z večjo kapaciteto in boljšo oklepno zaščito, ki pa so bolj opazne tarče in nasploh težji od ruskih konkurentov. Ruski oklepni transporterji so bolj mobilni in imajo možnost zračnih desantov (zlasti različice za Zračno-desantne čete). V prednosti so tudi zaradi enostavnejše tehnične konstrukcije, ki omogoča popravila tudi v pogojih bojnega polja. Na splošno imajo tudi večjo uničevalno moč od ameriških analogov, sploh če upoštevamo avtomatske topove kalibra 30 mm. Ameriška vozila pa imajo prednost pri številu protitankovskih raket na eno vozilo.

Kar se tiče pehote na ravni enega voda, imajo Američani prednost s protitankovskim orožjem Javelin, ki je nevaren z razdalje tudi do 2.500 metrov, je zelo lahek in mobilen, upravljata pa ga dva vojaka; vsak vod ima tri kose tega orožja. Ruski raketometi s standardnimi projektili imajo podobne značilnosti na obeh straneh.

Za boj proti živi sili in lahkim oklepnikom imajo vodi ruske in ameriške vojske večje število mitraljezov in puškomitraljezov. Ruski vodi so ojačani z ostrostrelskimi puškami SVD, posebno prednost ruskim četam pa daje višje omenjeni PRO Šmelj, ki je morda celo najučinkovitejše orožje na svetu proti živi sili sovražnika.

Če upoštevamo še usposobljenost ljudi oziroma nujni človeški faktor, so tako eni kot drugi v zadnjih 20 letih niso zbrali solidne vojaške izkušnje iz lokalnih vojaških konfliktov. Američani so se pri tem bolj naslanjali na učinkovito zračno podporo, ki jim je močno olajšala delo, Rusi pa so pogosteje reševali situacije z bolj surovim orožjem. Najboljši primer so spopadi na Kavkazu. Šele po bojih v Gruziji ruska vojska vse več uporablja vojaška letala s preciznim orožjem in drugimi visokotehnološkimi pomagali, ki lajšajo bojevanje na terenu. Ker se je ruska pehota spopadala z večjim številom oteženih okoliščin, je v neki vrsti kvalitetnejša od ameriške, kar je demonstrirala med vojno v Siriji, pa tudi pri vračanju polotoka Krim v sestavo Ruske federacije.

Z veliko gotovostjo bi tako lahko rekli, da bi v hipotetičnem spopadu med ameriškimi in ruskimi kopenskimi silami zmagala tista stran, ki je poleg nujne sodobne tehnike tudi bolj kompaktna, vzdržljiva, fleksibilna, žilava v boju in bolj odporna na težke razmere. Menimo, da to mesto pripada ruskemu vojaku.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.