Tokrat bomo predstavili raketni potencial, ki se nahaja v oborožitvi ruskih strateških bombnikov Tu-22M3, Tu-95 in Tu-160. Videli bomo, zakaj ruski znanstveni potencial na področju letalske in raketne tehnologije velja za najboljšega na svetu.
H-15
Sovjetska aerobalistična raketa H-15 je bila sprejeta v arzenal davnega leta 1980, kot odgovor na ameriško raketo zrak-zemlja AGM-69 SRAW. Funkcija obeh raket je uničevanje najvažnejših elementov sovražnikove protizračne obrambe. Prva različica H-15 je nosila jedrsko bojno glavo z močjo do 300.000 ton TNT. Razen omenjene jedrske bojne glave pa je raketa lahko nosila tudi konvencionalno bojno glavo s precej manjšo močjo. H-15 so razvili raketni inženirji znanega sovjetskega podjetja MKB Raduga, namenjena pa je bila opremljanju strateških bombnikov Tu-22M3, Tu-95 in Tu-160.
Osnovna lastnost rakete je bil njen trajektorij leta. Bombnik lansira raketo na razdalji med 50 in 280 km od cilja. Ob izstrelitvi se ta začne naglo vzpenjati do višine 45 km, kjer spremeni smer in se s hitrostjo 1,7 km/s usmeri proti cilju. V tej fazi je prestrezanje rakete praktično nemogoče. Sam tip rakete nima zelo velikega dometa, ampak ga tudi ne potrebuje saj je njena uporaba usmerjena na cilje, katerih obramba ne predvideva protizračnih sistemov dolgega dosega.
Osnovna različica rakete H-15 je služila za razvoj naprednejših variant H-15P in H-15S. Osnovni namen prve je učinkovit boj proti radarskim sistemom sovražnika. Raketa je sposobna avtomatsko prilagajati svoj let glede na izvor sevanja, ki ga oddaja sovražnikov radar. Druga različica je protiladijska raketa, oborožena s prebojno bojno glavo in opremljena z aktivno radarsko glavo za avtomatsko vodenje, njen domet pa znaša 150 km. Zahvaljujoč svoji kompaktni velikosti lahko bombnik Tu-160 nosi do 24 teh raket.
H-32
David Holt
Nadzvočna manevrirna raketa zrak-morje H-32 predstavlja modernizirano različico rakete H-22, katere osnovni namen je bil boj proti pomembnejšim pomorskim ciljem, kot so letalonosilke, težke raketne križarke ipd. Ta raketa je bila opremljena tako s konvencionalno kot jedrsko bojno glavo, katere moč znaša 1 milijon ton TNT-jevega ekvivalenta. Operativni domet rakete je znašal 600 km, z njo pa so bili oboroženi bombniki Tu-16K, Tu-22K, Tu-22M2/3 in Tu-95K, katerih razvoj je upošteval ogromen teritorij Tihega oceana. Sovjetsko vrhovno poveljstvo je računalo s tem, da je za izpolnjevanje nalog na tem območju dovolj ena strateška zračna divizija, ki bi bila sestavljena iz okoli 80 bombnikov. Za te potrebe so inženirji Raduge proizvedli okoli 1.000 raket omenjenega tipa.
Kljub izrednim lastnostim te rakete pa je obstajal en zelo resen problem. Njen namerilni sistem je bil namreč izredno dovzeten za sredstva protielektronskega boja, ki bi lahko kritično zmanjšala njeno učinkovitost. Modernizacija rakete se je tako začela še pred razpadom ZSSR, vendar je bil projekt v 90. zaradi pomanjkanja financ ustavljen. Leta 2013 so znanstveniki nadaljeval z razvojem in razvili posodobljeno različico rakete z oznako H-32.
Glavna razlika glede na osnovno različico so posodobitve sistema za upravljanje rakete, ki je zdaj izredno odporen na elektronska orožja. Povečali so tudi kapaciteto rezervoarja, ki zdaj omogoča doseg do 1.000 km. Zahvaljujoč tem posodobitvam bombniku ni več treba poleteti v cono, ki jo pokrivajo palubni lovci na letalonosilki. Bojna glava je sicer ostala praktično nespremenjena glede na osnovno različico. Do leta 2020 bodo ruske zračne sile bogatejše za 30 moderniziranih bombnikov tipa Tu-22M3M, ki bodo opremljeni s temi raketami.
Vadim Savickij / Global Look Press
H-555
Proizvodnja podzvočne manevrirne rakete H-555 se je začela leta 1999 s ciljem zamenjave starejših sovjetskih raket H-55 in H-55S, ki so bile sestavni del oborožitve v 80. letih prejšnjega stoletja. Rakete omenjenih tipov so bile oborožene izključno z jedrskimi bojnimi glavami z močjo 500 kt, odlikoval pa jih je izjemen operativni domet. H-55 je lahko uničila cilj na razdalji do 2.500 km, medtem ko je H-55S dosegla tudi do 3.500 km oddaljen cilj. Oba tipa raket sta se nahajala v standardni oborožitvi strateških bombnikov Tu-160 in moderniziranih Tu-95. Njihova naloga je bila uničenje pomembnih ciljev globoko v notranjosti sovražnikovega ozemlja. Rakete so bile sposobne leteti na nizki višini in sproti prilagajati svoj let glede na relief ter se izmikati sovražnikovi protizračni obrambi.
Posodobljena različica H-555 predstavlja precej učinkovitejšo platformo za natančnejšo »dostavo« bojnega tovora sovražniku. Uporablja na primer elektronski optični sistem za korekcijo leta in satelitsko navigacijo, kar do 5-krat poveča natančnost glede na predhodna tipa. Poleg jedrske bojne glave lahko sodobna različica rakete nosi tudi konvencionalno, ki je lahko kasetna ali zažigalna, s skupno maso do 410 kg. S temi raketami so bili med drugim »počaščeni« islamistični teroristi v Siriji, ko so jih obstreljevali z bombniki Tu-95MS in Tu-160. Povečana masa bojne glave je sicer imela negativen učinek v obliki zmanjšanja rezervoarja za gorivo, kar je zmanjšalo tudi domet, ki pa še zmeraj znaša 2.000 km (s standardno bojno glavo 2.500 km).
H-101
Raketa H-101 je trenutno najsodobnejše manevrirno orožje v ruskih zračnih silah. V prihodnje bo ta model popolnoma zamenjal prej omenjen tip H-555 in postal osnovno raketno orožje strateških bombnikov Tu-160M/M2 in Tu-95MS/MSM. O tej raketi za zdaj ni mnogo podatkov, najvažnejši pa se skrivajo pod oznako »strogo zaupno«. Vojaški analitiki predvidevajo, da ima raketa zmožnost kombiniranega vodenja, da poseduje sodobno optično elektroniko in številne visokotehnološke novosti. Orožje je sposobno spreminjati svoj trajektorij v vsakem trenutku, glede na potrebe in lahko v realnem času popolnoma spremeni svojo osnovno nalogo in napade cilj, ki ni bil določen vnaprej.
Komsomolskaja pravda / Global Look Press
Rušilni potencial rakete se naslanja na integracijo izredno močne bojne glave, ki se jo da zamenjati tudi z jedrsko glavo moči 500.000 ton TNT-jevega ekvivalenta. V tem primeru raketa nosi naziv H-102. Po ocenah analitikov bi njen domet lahko znašal tudi do 5.000 km.
Svoj »krst« je konvencionalna različica rakete doživela v Siriji, kjer je bilo na položaje islamistov izstreljenih okoli 60 raket.