Osnovni bojni tanki so prave »pošasti«, ko obravnavamo njihove dimenzije v primerjavi s klasičnimi motornimi vozili. Po drugi strani ima povprečen voznik avtomobila zaradi širokih vetrobranskih stekel bistveno več prostora za orientacijo kot kolega, ki vozi tank. Slednji se v glavnem zanaša na ozko odprtino, ki daje slabši pogled na okolico in tako poveča obremenjenost voznika pri upravljanju z vozilom. Vožnja tanka postane še težja v oteženih vremenskih razmerah ali ponoči. Hkrati so takšna okna zaščitena z debelim neprebojnim steklom, ki ščiti voznika pred sovražnimi napadi.
Medtem so si na ruskem spletnem kanalu Nauka 2.0 zastavili vprašanje, ali bi lahko proizvajalci tankov naredili tudi širše odprtine s takšnim steklom, ki bi močno izboljšale optično orientacijo tankistov, hkrati pa še vedno zagotavljale enako zaščito.
Eksperiment, 1. faza
Za prvi eksperiment so uporabili klasično neprebojno steklo, ki ga sicer vgrajujejo v osnovne bojne tanke in druge oklepnike, poleg vojske pa ga uporabljajo tudi v civilne namene. Neprebojno steklo je debelo skoraj 60 mm, teža takšnega stekla na kvadratni meter pa znaša celih 320 kg.
Da bi lahko zares preizkusili zaščitne sposobnosti, je v eksperimentu najprej na sceno stopil strelec z ostrostrelsko puško SVD kalibra 7,62x54mm R z najmočnejšim (prebojno-vnetljivim) nabojem, ki je posebej predviden za uničevanje bolje zaščitenih ciljev, tudi lažjih oklepnikov. Z razdalje 100 metrov in z neposredno nasprotnega položaja je sprožil tri strele, da bi lahko preizkusili vzdržljivost tega stekla. Strelec je seveda trikrat zadel v polno, a je bilo jasno vidno, da niti eden naboj ni niti malo prodrl skozi steklo. Takšno steklo torej zagotovo zaščiti voznika tanka pred nabojem iz ostrostrelske puške. Pustimo zdaj na strani, da takšno streljanje praktično onemogoči kakršnokoli optično vidljivost skozi zadeto steklo.
Eksperiment, 2. faza
Vendar bi v realnem boju težko pričakovali, da bi sovražnik streljal na tank z ostrostrelsko puško, razen v kakšnim izjemnem primeru, da bi nalašč pritegnil pozornost tankovske posadke. Bolj smiselno je neko drugo sredstvo pehote, ki je namenjeno posebej za boj proti oklepnim ciljem in je hkrati dostopen, saj si ga lahko privoščijo tudi revnejše vojske sveta. Seveda bomo govorili o legendarnem ročnem metalcu granat RPG-7. Ta je enako dostopen kot običajna ostrostrelska puška in še bolj dostopen kot SVD.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Tako je v naslednjem eksperimentu na sceno stopil vojak z RPG-7 z običajno kumulativno granato, ki spada v standardni paket tega metalca granat. Tarčo z neprebojnim steklom so dodatno obogatili z dodatnimi kartonskimi škatlami, ki so ponazarjale dimenzije tanka in tako vojaku z metalcem granat olajšali streljanje. Za steklom je bila nameščena plastična lutka v obliki človeka, da bi ugotovili približen učinek granate, če bi le-ta prebila steklo.
V tej fazi eksperimenta je bila uporabljena večslojna steklena plošča debeline 400 mm, sestavljena iz 62 slojev posebnega neprebojnega stekla. Strelec mora zadeti cilj s površino 1x1 meter na razdalji 500 metrov. Debelina stekla je bila tako tokrat za nekajkrat večja kot pri eksperimentu z ostrostrelsko puško SVD, vendar je kumulativna granata zlahka prebila stekleno pregrado in povsem uničila lutko izza stekla – njeni kosi so se razleteli po več deset metrov naokrog.
Toda to še ni vse. Ekipa, ki je pripravljala oddajo, je poskušala še otežiti eksperiment, saj je pred tarčo z neprebojnim steklom postavila še eno okno iz enakega materiala, ki bo morda tokrat le ublažil moč granate. A so se avtorji eksperimenta motili – kumulativna granata je uspešno prebila obe tarči in lutki oz. vozniku zadala življenjsko nevarne rane.
Nadaljevanje eksperimenta je bilo prekinjeno, ko je poklicni vojak rekel, mogoče iz odpora, da sodobna municija za RPG-7 lahko prebije tudi do 750 mm večslojnega tankovskega oklepa, ki ga najdemo pri sodobnih bojnih tankih. To je povsem zatrlo vsakršne ambicije avtorjev tega eksperimenta, da bi z več stekli morda še zaustavili RPG-7, vojakom pa prihranil čas s pospravljanjem gomile razbitin, ki bi še nastale v nadaljevanju tega eksperimenta.
Sklep: Majhne odprtine imajo smisel
Iz celotnega eksperimenta je mogoče povleči en glavni sklep: konstruktorji tankov imajo vendarle prav, ko predvidevajo čim manjše odprtine z neprebojnim steklom, ki so velike zgolj toliko, da lahko voznik vidi osnovno smer, kamor gre. Za tank zares ni tako pomembno, kaj se mu znajde na poti, saj ima veliko debelejši oklep v primerjavi z ogrodjem avtomobila in v naravi skoraj ni ovir, ki bi ga lahko poškodovale. Vozniku tako zadoščata osnovna smer in pozornost, da ne zapade v jarek ali kaj podobnega – za to pa so tudi te majhne odprtine več kot zadostne.
Preberite še: Ameriški tankisti o Armati: "Nismo si mislili, da lahko Rusi izdelajo takšen tank"