Protizračna obramba zračne baze Hmejmim v Siriji

Slobodan Đukić
Eden od najmočnejših segmentov ruske vojske je vsekakor njen sistem protizračne obrambe, ki slovi kot najboljši na svetu. Natovi strokovnjaki so priznali, da bi v potencialnem spopadu z ruskimi obrambnimi sistemi morali računati na resne izgube.

Ruska vojska vlaga znatna sredstva za usposabljanje in opremljanje svojega kadra, ki mora upravljati z najsodobnejšo tehnično opremo. V bližnji prihodnosti se bodo uvajali novi perspektivni sistemi, ki bodo zahtevali še višji nivo usposabljanja in tehničnega znanja. Po stopnji tehnične opremljenosti in kakovosti kadra spadajo protizračne enote ruske vojske zagotovo v elito vojaškega kadra. Te enote vsakodnevno preverjajo svoje operativne sposobnosti in sodijo med rekorderje, ko govorimo o količini in obsegu usposabljanja. Le-to je razdeljeno na dve fazi.

Pri prvi gre za vaje z elektronskimi imitatorji, ki simulirajo sovražne cilje. Osnovni cilj te faze je preverjanje sposobnosti posadk raketnih sistemov. Vsi segmenti – od odkrivanja cilja preko sledenja do izstrelitve raket, so trenirani so stopnje avtomatizma, stopnja težavnosti pa se postopoma viša (več ciljev naenkrat, več vrst orožja ipd.). Drugo fazo predstavlja uporaba pravega streliva. Namesto imitatorjev in pravih letal se postavijo makete tarč. Po izstrelitvi tarče radar odkrije njen položaj, posadke raketnih sistemov pa po prejemu informacij začnejo izvajati sestrelitev. Raketo se nato usmeri na cilj, operaterji pa na radarju ves čas spremljajo situacijo in morebitne nadaljnje cilje. Ta faza predstavlja najtežji del usposabljanj, saj operaterji uporabljajo prave rakete, ki niso ravno poceni, zato so tudi morebitne napake precej drage.

Protizračni dežnik nad letalsko bazo Hmejmim

V realnosti je lahko poskus premagovanja protizračnih sistemov s strani nasprotnika hitro usoden za enote, ki branijo. V zračnem napadu je lahko na primer uničen poveljniški center, kar dejansko »obglavi« cele enote, ki pokrivajo določen sektor bojišča. Razvoj sodobnih ruskih protizračnih sistemov predvideva scenarije po katerih ima NATO za napad na voljo precej več taktičnih lovcev in bombnikov. Med razvojem sistemov S-300 in S-400 je bila ena od osnovnih zahtev, ki so jih morali izpolniti inženirji, izgradnja napredne programske opreme, ki bo zagotovila sledenje in istočasno sestreljevanje čim večjega števila zračnih ciljev pri znatnem dvigu tehničnih sposobnosti radarske opreme. Glede na vojaško doktrino uporabe protizračnih sistemov se sistemi dolgega dosega dojemajo kot samostojne bojne enote. Njihova glavna naloga je, da ob pomoči sistemov srednjega dosega in lovskega letalstva preprečijo nasprotniku, da bi zavladal nad zračnim prostorom. Primer takšne ešalonirane obrambe je protizračna obramba ruske zračne baze Hmejmim v Siriji, ki sestoji iz štirih ešalonov.

Prvega predstavlja sistem dolgega dosega S-400 Triumf, ki pokriva širok zračni prostor v vseh smereh okoli baze. Njegov maksimalni domet je okoli 400 km po dolžini in 35 km po višini. V Siriji naj bi se nahajal cel raketni polk tega sistema, ki je razdeljen na 2 diviziona s po 2-3 baterijami S-400. Celoten raketni polk lahko v omenjenem obsegu hipotetično napade 96 zračnih ciljev.

V drugem ešalonu se nahajata raketni križarki Moskva in Varjag, ki pokrivata zahodno (morsko) stran baze Hmejmim in sta opremljeni s protizračnim sistemom S-300 Fort. V svojem arzenalu imata križarki 64 raket z maksimalnim horizontalnim dosegom 200 km. Poleg njiju se v drugem ešalonu nahajajo sirski protizračni sistemi srednjega dosega (Buk-M2E), ki so razporejeni okoli baze in imajo dosega 45-50 km po dolžini ter do 25 km po višini. Sistem Buk-M2 se lahko praktično zoperstavi vsemu, kar leti do hitrosti 4.500 km/h. En divizion tega sistema lahko istočasno napade 24 različnih zračnih ciljev. Obramba se odvija s hkratno pomočjo sistemov protielektronske obrambe.

Tretji ešalon pokrivajo sirski mobilni raketni sistemi S-125 Pečora-2M, medtem ko se v zadnjem, četrtem ešalonu nahajajo hibridni topovsko-raketni sistemi Pancir-S1, ki varujejo bazo pred neposrednimi udari ter komponente raketnega sistema S-400. Ne smemo pa pozabiti omeniti še posadke z lahkim prenosnim raketnim sistemom Igla.

Poleg te izjemno goste mreže protizračne obrambe se v sestavu nahajajo še lovska letala Su-30SM in Su-35, ki so stacionirana na letališču baze Hmejmim in vršijo 24-urno varovanje iz zraka. Vsi omenjeni elementi so med sabo povezani v enoten, čvrst in istočasno prilagodljiv sistem, ki ga lahko mirno označimo za »neprebojno mrežo« proti poljubni obliki napada.

Radarji dolgega dometa z minimalnim odzivnim časom

V bazi se nahaja nekaj dežurnih radarskih postaj, ki pazljivo spremljajo situacijo v zraku in alarmirajo vse raketne enote v bližini, če pride do česarkoli. Izredno pomemben pri tem je odzivni čas od trenutka odkritja cilja do trenutka njegovega prestrezanja. Po nekaterih ocenah naj bi obrambni sistem baze Hmejmim bil sposoben iz navadnega v stanje popolne bojne pripravljenosti preiti v zgolj nekaj minutah.

Treba pa je seveda omeniti, da tudi najsodobnejša protizračna obramba ne more uničiti vseh ciljev v zračnem prostoru, še posebej ob množičnem napadu.

Kmalu pride še Prometej

Na koncu naj omenimo še to, da bo vrste enot protizračne obrambe kmalu zapolnil še popolnoma nov sistem pod oznako S-500 Prometej, za katerega širša strokovna javnost smatra, da se bo zmožen zoperstaviti tudi medcelinskim balističnim raketam. To bo izvedljivo zahvaljujoč posebnega seta raket, ki ga razvijajo za ta sistem. Ena izmed njih nosi oznako 40N6M in ima domet do 600 km. Gre za raketo, ki do trikrat presega domet ameriškega sistema THAAD. Rakete za S-500 bodo sposobne dosegati visoke hiperzvočne hitrosti tudi do 3.600 m/s, Prometejeva radarska komponenta z aktivno rešetko pa bo zmožna odkrivati cilje na razdalji do 2.000 km. Predvidevajo, da bo sistem sposoben sestreliti do 10 balističnih raket hkrati v 500-kilometrskem radiu. Prvi operativni divizion tega sistema bo ruski vojski predan predvidoma leta 2020.

Več o obeh ruskih bazah v Siriji si lahko preberete v tem prispevku.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še: