Usposabljanje za odbijanje morebitnega raketnega napada poteka v dveh fazah. Prvo fazo predstavljata preučevanje načrtov za hipotetični napad iz zraka in priprava na odbijanje le-tega. »Posadka vsakega posameznega sistema najprej ustno in pisno predstavi načrt, kako bi ravnal v konkretnem primeru. Naloga zahteva, da se maksimalno izkoristi zmožnosti sistema in ognjena moč njegovih raket, da bi sestrelili največje mogoče število ciljev v zraku,« je za Russia Beyond povedal ruski vojaški analitik Dmitrij Safonov.
Vitalij Ankov / Sputnik
Že med študijem na vojaški akademiji se tej fazi posveti veliko časa. Predavatelji so tukaj v odnosu do bodočih oficirjev zelo strogi in ne dopuščajo, da bi kdo izpustil kakršenkoli scenarij poteka dogodkov.
Safonov nadaljuje, da zatem sledi računalniška simulacija situacije: »Tukaj so že fiksno opredeljena vsa dejanja posadke sistemov PLO-PRO in beležijo se vse informacije, ki jih člani posadke prenašajo med seboj, vsa povelja vodij ter vsa dejanja celotne skupine. Vzporedno »bojne razmere« otežujejo nove motnje in prekinitve v delovanju sistema. Drugače rečeno, simulacija vključuje dogodke, ki se zgodijo v pogojih pravega vojskovanja, da bi bila posadka pripravljena na vse situacije.«
Poligon
Druga faza je zanimivejša, saj gre tukaj za urjenje na poligonu z dejanskim streljanjem. Med vadbeno izstrelitvijo in bojno situacija je edina razlika v tem, da vadbene rakete nimajo bojnih konic.
»Poletelo bo nekaj lovcev z okoliških poligonov, da 'prebijejo' ešalon protiletalske in protiraketne obrambe. Seveda se bo ciljanje letal zgodilo samo na računalnikih. Po določenem času proti letalu delujejo 'pametne' bombe in rakete, po katerih se letalo umakne, da ga ne bi zadele prave rakete S-300,« razlaga Safonov.
Pri tovrstnih streljanjih v zrak pogosto pošljejo tudi brezpilotna letala, kot še eno vrsto tarč, ki jih mora protiletalska obramba odkriti in sestreliti. »Vse je mogoče strniti v tri faze: odkrivanje in spremljanje cilja s pomočjo radarja, izračun poti leta in lansiranje raket. Zatem posadke spremljajo situacijo v zraku, medtem ko stroji nameščajo nove rakete in lanserje,« dodaja analitik.
Kako je organizirana protiletalska/protiraketna obramba v Rusiji?
Ruska protiletalska in protiraketna obramba temeljita na sistemih S-300 in S-400. Tovrstni sistemi odkrivajo cilje na razdalji 250-400 kilometrov, njihove rakete pa lahko sestrelijo cilje na razdalji 150-250 km. Sovražni predmeti so lahko sestreljeni tudi med gibanjem s hitrostjo do 2,5 m/s.
Aleksander Galperin / Sputnik
Posadke S-400 in S-300 lahko na svojih radarjih odkrijejo 36 ciljev, vsak laser pa lahko hkrati strelja na 12 ciljev.
Točni podatki o številu teh sistemov in vojakov, ki upravljajo z njimi, so najstrožja vojaška skrivnost. Znano pa je, da lahko obstaja nekaj sto protiraketnih lanserjev in radarjev za odkrivanje, spremljanje in vodenje proti cilju.
»Sistemom S-300 in S-400 podporo zagotavljajo hibridni topovsko-raketni kompleksi Pancir-S1. Gre za ešalon protiraketne obrambe z manjšim dometom delovanja, ki ima cilj, da sestreli rakete, ki iz nekega razloga niso bile sestreljene že na veliki oddaljenosti od mesta,« je za Russia Beyond povedal profesor Akademije vojaških znanosti Vadim Kuzjulin. Pojasnil je, da Pancir-S1 uniči cilje na razdalji 10-15 kilometrov.
»Poleg sistemov PLO-PRO nebo varujejo še prestrezni lovci Su-30SM, Su-35, MiG-29, MiG-31, ki se nahajajo v letalskih bazah nedaleč od nahajališč sistemov PLO-PRO,« je še dodal Kozjulin.
Poglejte še: "Raketna trdnjava" okrog Moskve