Pomiritev po Trumpovih raketah
Zdi se, da so se do danes precej umirile strasti, ki so se razplamtele ob Trumpovem raketnem napadu na Sirijo. Takšna stopnja napetosti, ki je prevladovala tiste dni, je sčasoma izginila, kar odpira prostor za treznejši pregled celotne situacije, ki bi lahko imela širše posledice. Učinke akcije proti Siriji 14. aprila bi lahko opredelili z dvema osnovnima točkama:
1. Raketni napad ZDA in njenih zaveznic bi lahko plastično opisali z besedami »streljanje s pištolo v zrak«. Lahko bi rekli, da glavni cilj ni bila sprememba razvoja dogodkov na terenu, pač pa signal koalicijskih držav, da pri dogajanju v državi ostajajo »v igri« in da danes kljub novim geopolitičnim razmeram ostajajo tista sila na svetu, ki ji je dovoljeno praktično vse.
2. ZDA in druge države znotraj zveze NATO nočejo neposrednega vojaškega spopada z Rusijo in se želijo temu izogniti za vsako ceno, zato je bilo pri letu manevrirnih raket prisotno izogibanje ruskim vojaškim bazam v »širokem« loku.
Rezultat akcije bi lahko opisali z besedami »volk sit in koza cela«. V prihajajočem časovnem obdobju lahko pričakujemo umiritev razmer »pretresu« in vračanje dogajanja v običajne tirnice.
Vendar je po drugi strani vidno, da ZDA preizkušajo raven ruske čvrstosti in se pogosto gibljejo po robu kritične »rdeče črte«, izza katere ni več vrnitve. Še vedno obstaja možnost kakšnega novega napada v prihodnosti, zato bi bilo zanimivo analizirati sposobnosti in bojne kapacitete ruske vojne mornarice v primeru nove zaostritve razmer v Siriji. To je še toliko bolj smiselno zaradi tega, ker je proti Sredozemskemu morju krenila ameriška pomorska bojna skupina na čelu z letalonosilko na jedrski pogon Harry S. Truman.
Operativna situacija na širšem območju Bližnjega vzhoda
Vojna mornarica ZDA in njeni zavezniki
Trenutno se blizu sirskih teritorialnih voda nahaja raketni rušilec Donald Cook, ki 14. aprila ni sodeloval v raketnih napadih, ima pa resen potencial za izvedbo napadov z manevrirnimi raketami Tomahawk (teoretično bi jih lahko celotna skupina imela preko 90), četudi se te v zadnjem napadu niso tako zelo izkazale. Donald Cook trenutno patruljira po Sredozemskem morju in čaka prihod pomorske bojne skupine z Atlantika, bazira pa v Roti, nedaleč od Gibraltarja. Nekje okrog Peloponeza je tudi ameriška napadalna jedrska podmornica John Warner razreda Virginija, ki ima prav tako rakete Tomahawk. Ta podmornica je sodelovala v napadu 14. aprila, saj je na Sirijo izstrelila 6 raket, visok odstotek le teh je sirska obramba prestregla. Trenutno ni indicev, da bi bila poleg teh dveh plovil v Sredozemlju še kakšna ameriška pomorska bojna platforma.
Letalonosilka na jedrski pogon Harry S. Truman in poveljniška ladja Spica (T-AFS-9)
John L. Beeman/WikipediaV pomorski bazi Rota poleg Donalda Cooka bazirajo trije ameriški raketni rušilci, ki bi lahko izvedli raketne napade na daljavo, a sta dva trenutno izven svojega pristanišča. Tam je le Carney, medtem ko sta Ross in Porter na vajah na Škotskem oziroma Finskem. Njuno odsotnost nadomešča rušilec Winston S. Churchill, ki je zaplul v luko Rota 16. aprila – zanj sicer ni točno znano, v kateri formacijski strukturi je, vendar večina virov sklepa, da se bo pridružila skupini Truman, ki pluje preko Atlantika. Pomembno je spomniti, da bi lahko na ukaz raketna rušilca Carney in Winston S. Churchill priplula do ozemeljskih voda Sirije v vsega štirih dneh.
Na območju odgovornosti ameriške pete flote so raketna križarka Monterey, raketna rušilca Laboon in Higgins. Te ladje so sodelovale v napadih 14. aprila in na cilje v Siriji iz Črnega morja in Perzijskega zaliva skupno izstrelile 60 raket Tomahawk. Drugih bojnih ladij na tem območju trenutno ni, prisotne so zgolj določene pomorsko-desantne kapacitete, ki za Sirijo niso nevarne.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Mornarici Velike Britanije in Francije lahko ameriškim zaveznikom dodajo simbolične sile. Glavni steber Kraljevske mornarice, letalonosilka Queen Elizabeth, se še sestavlja in ni pričakovati, da bo v operativnem delovanju pred letom 2020. Tu so še rušilci razreda Daring, ki nimajo raketnega orožja z dolgim dometom, lahko pa napadajo kopenske cilje s svojimi protiladijskimi in protiletalskimi raketnimi sistemi. Britanska mornarica lahko tem silam priključi še določeno število napadalnih podmornic razredov Trafalgar in Astute z relativno majhnim številom lansirnih enot z raketami Tomahawk. Te podmornice 14. aprila niso sodelovale, njihova vloga pa bi bila omejena predvsem na širše varovanje ameriške bojne skupine Truman in vohunjenje za sovražnikovimi pomorskimi silami.
Francoska letalonosilka Charles de Gaulle trenutno prestaja popravila in modernizacijo, njen povratek se pričakuje v roku 3-4 mesecev. Francozi imajo v svoji bojni sestavi pet večnamenskih raketnih fregat razreda Aquitaine, ki lahko prenašajo manevrirne rakete SVALP Naval, primerne za napade z daljave po kopenskih ciljih v Siriji. 14. aprila je fregata Languedoc izstrelila tri rakete SCALP Naval, ki so letele na bunkerje v okolici naselja Hin Šišnar, v katerih se je domnevno nahajalo kemično orožje. Sirska protizračna obramba je sestrelila vsaj eno, po nekaterih virih pa celo vse tri rakete.
Tudi Nemčija je poslala svojo raketno fregato Sachsen, ki je omejena na protiletalske akcije in ne more napadati kopenskih ciljev. Imela bo nalogo, da varuje skupino Truman pred morebitnimi napadi iz zraka.
Pomorska bojna skupina Truman
Po 10. aprilu se je na območju velike mornariške baze Norfolk oblikovala zelo močna bojna skupina ameriške vojne mornarice na čelu z letalonosilko na jedrski pogon Harry S. Truman, ki sicer spada v razred supernosilk Nimitz.
Ožji krog varovanja okrog te letalonosilke tvorijo raketna križarka Normandy in še štiri raketni rušilci Arleigh Burke, Bulkeley, Forrest Sherman in Farragut. To skupino bosta verjetno na končnem cilju dopolnila še raketna rušilca Jason Dunhamin The Sullivans, poleg tega se bo v sestavi skupine znašlo še dodatno število napadalnih podmornic, ki bodo zagotavljale varovanje na širšem območju in sodelovale v morebitnem napadu na kopenske cilje v Siriji.
Letalonosilka Harry S. Truman s spremstvom je že zaplula v območje pod odgovornostjo ameriške šeste flote in se s povečano hitrostjo usmerila proti Gibraltarski ožini in Sredozemskem morju. Pričakuje se, da bo skupina vsak čas v vodah Sredozemskega morja, do konca aprila pa bi morala vstopiti v območje vzhodnega Mediterana in se približati ozemeljskim vodam Sirije na minimalno razdaljo. Na koncu pohoda bodo imele pomorske sile ZDA in njenih zaveznikov zavidljivo vojaško moč z eno letalonosilko, dvema raketnima križarkama, enajstimi raketnimi rušilci in vsaj dvema jedrskima napadalnima podmornicama, vsi pa bodo lahko imeli manevrirne rakete tipa morje-kopno.
Skupina 15 bojnih plovil (površinske ladje + podmornice) bo sposobna izpeljati množični raketni napad z ogromnim številom manevrirnih raket z morja in iz zraka. Samo raketna križarka razreda Ticonderoga lahko teoretično prenaša skoraj 120 raket razreda Tomahawk, dosti pa ne zaostajajo niti raketni rušilci Arleigh Bruke (do 96 »tomahawkov«). Seveda bi težko pričakovali, da bodo imele te ladje samo rakete Tomahawk, saj bi bile tako šibkejše pri obrambi in tvegala uničenje z morja ali iz zraka. Po realnejših ocenah pa bi lahko vsaj 50% celotnega števila raket res predstavljale manevrirne rakete, primerne za napade na kopenske cilje.
Na podlagi lansirnikov raket lahko sklepamo, da bo imel eden raketni rušilec v svoji sestavi vsaj 32 manevrirnih raket, sposobnih napadov na sirske kopenske cilje; če bi Američani razporedili 11 raketnih rušilcev, bi lahko samo z njimi lansirali 352 raket. Raketni križarki razreda Ticonderoga nosijo vsaj po 45 raket, jedrski podmornici razreda Virginija po 12 raket, s čimer pridemo do seštevka 466 manevrirnih raket tipa Tomahawk. Teoretično bi bil tako naslednji napad lahko 4,5-krat intenzivnejši od tistega 14. aprila 2018, in to zgolj ob upoštevanju raketnih križark, rušilcev in jedrskih podmornic ameriške mornarice, kar predstavlja velik problem tudi za najbolje organizirano protizračno obrambo.
Poleg tega bi bile v takšen napadu zagotovo uporabljene tudi rakete z letečih platform, iz strateških bombnikov in taktičnih bojnih letal. Letalonosilka Harry S. Truman ima navadno na svoji pisti 48 lovcev-bombnikov F/A-18E/F, vsak izmed njih pa lahko nosi do 4 manevrirne rakete razreda zrak-zemlja JASSM-ER z dometom do 1.000 km. Kar se tiče taktike, bi se v primeru Sirije verjetno uporabile tri jurišne eskadrilje, ena eskadrilja pa bi organizirala kritje oziroma lovsko zaščito. Tako lahko prejšnjemu »znesku« raket dodamo še vsaj 150 novih, plus strateške nosilke B1-B ter raketne fregate zavezniških držav.
Po takšni matematiki dobimo preko 600 manevrirnih raket različnih tipov, ki bi lahko poletele nad Sirijo v primeru potencialnega spopada.
Ruska vojna mornarica
Trenutno neuporabljeni bojni potenciali
Aktualna geopolitična kriza je ujela rusko vojno mornarico v razkoraku, saj obe nedavno najmočnejši ladji trenutno nista operativni. Letalonosilka Admiral Kuznjecov in težka raketna križarka Peter Veliki sta v splošnih popravilih in globoki tehnološki modernizaciji. V operativnem delovanju ju tudi v najboljšem primeru ne moremo pričakovati pred letom 2022. Poleg njiju je v popravilih tudi težka raketna križarka Admiral Nahimov razreda Orlan, ki ne bo obratovala do leta 2021.
Ruska ladjedelnice so enkrat že ustvarile svojevrstni čudež, ko so na teh »dinozavrih« podaljšale njihov rok uporabe in to v bojnih pogojih (Admiral Kuznjecov je sodeloval v sirski kampanji). Če upoštevamo vse to, je jasno, da morajo imeti ruske Vojaško-pomorske sile v prihodnje imeti vsaj dve operativni bojni eskadrilji, pripravljeni, da za največ teden ali dva odidejo na najbolj oddaljene točke svetovnih oceanov.
Malce olajšanja lahko prinese dejstvo, da imajo Rusi na sirski vojaški sceni letalsko bazo Hmejmim, ki je le 2,5 kilometra proč od obale Sredozemskega morja. Letališče je mogoče uporabiti za sprejem večjega števila taktičnih mornariških lovcev MiG-29K(UB) iz 100. samostojnega letalskega polka, ki je delno baziran tudi na »Kuznjecovu«. Tale polk ima v sestavi približno dve celi eskadrilji (23 takšnih letal), del polka pa je situiran tudi v letalski bazi Severnomorsk-3 v Murmanski regiji. Tudi mornariški lovci Su-33 (okoli 20) so lahko v odsotnosti letalonosilke Admiral Kuznjecov premeščeni na letališče v Hmejmimu.
Posebej boleča tema je gardna raketna križarka Moskva, ki je vrsto let služila kot »križarka za hitro reagiranje« v Sredozemlju. Konec leta 2012 se je postavila med obalami Sirije in ameriško skupino ladij na čelu z letalonosilko Dwight D. Eisenhower. Takrat odnosi med Rusijo in ZDA niso bili tako kot danes in se je vse skupaj končalo mirno, brez izpadov. Če bi bila tale ladja Moskva v uporabnem stanju (je pa zrela za hitro popravilo in modernizacijo), bi lahko v treh nočeh vstopila v sirske ozemeljske vode ter s svojimi radarskimi kapacitetami in oborožitvijo pokrila Tartus, Hmejmim in praktično celotno Sirijo.
Operativni bojni potenciali
Zgolj v številkah je pomorska komponenta ameriške vojske bistveno večja od ruske, ima pa Rusija vseeno kapacitete, da pošlje an tisti konec sveta resno bojno skupino, ki bi ustvarila nekakšno ravnotežje sil in preprečevala nekontrolirane izbruhe spopadov. V bazenu Sredozemskega morja so predvsem ruski dizelsko-električni podmornici Črnomorske flote B-268 Veliki Novgorod in B-271 Kolpino (razred 636 Varšavjanka) ter raketni fregati Admiral Grigorovič in Admiral Essen (razred Burevestnik). Vsa štiri plovila imajo najmodernejše protiletalske rakete in torpede ter manevrirne rakete 3M54 Kalibr z dometom do 2.600 km.
Lahko rečemo, da je operativna skupina ruske vojne mornarice 14. aprila 2018 izpolnila svojo misijo prisotnosti, saj je bilo z območja, ki ga je pokrivala, na Sirijo izstreljenih zgolj 9 izmed 69 raket. Američani so se odločili, da 90% raket tipa morje-kopno izstrelijo z ladij na območjih, kjer jih niso dosegli Rusi.
Poleg teh štirih plovil sta pred nekaj dnevi v Sredozemlje zapluli še patriljni ladji Črnomorske flote projektov 1135 Pitlivij in 01090 Smetlivij, slednji ima tudi protiladijske rakete tipa Uran z dometom 250 km.
Na skrajnem severu, na območju Barentsovega morja, pa se nahaja jurišna ladja ruske Severne flote, raketna križarka Maršal Ustinov, enakega razreda kot Moskva, z vzdevkom »ubijalka letalonosilk« zaradi težke raketne oborožitve. Ima 16 lansirnih enot z enakim številom nadzvočnih raket P-1000 Vulkan s koristnim dometom do 1000 km. Gre za pravo »pošast« z dolžino skoraj 12 metrov in maso 8.000 kilogramov, ki na morju doseže potovalno hitrost do 2 Machov. Konec koncev bi šla lahko v sredozemske vode tudi Severomorsk in Vice-admiral Kuznjecov, rušilca z močnim protipodmorniškim in protiletalskim orožjem. Vse te tri ladje bi lahko dosegle Sirijo v sedmih dneh.
Kar se tiče podmornic, lahko Severna flota hitro intervenira v Sredozemlju še z jedrskimi napadalnimi podmornicami K-560 Severnodvinsk, K-335 Gepard, B-336 Pskov, B-138 Obninsk, B-534 Nižni Novgorod in K-317 Pantera, ki imajo veliko število manevrirnih raket in torpedov, s katerimi lahko usodno uničujejo sovražnikove bojne sestave. Poleg tega ima Severna flota še tri podvodne raketonosilke razreda Antej s skupno 100+ nadzvočnimi protiladijskimi raketami P-700 Granit in P-800 Oniks, kar je posebej pomembno za površinske ladje z deplasmanom letalonosilk ali težkih raketnih križark. To so podmornice K-266 Orel, K-119 Voronež in K-410 Smolensk.
Baltska flota bi v Sredozemlje najverjetneje poslala raketno fregato Jaroslav Modri razreda Jastreb s še nekaj spremljevalnimi korvetami. Ladje so oborožene s protiladijskimi raketami Uran (podobne ameriškemu Harpoonu) s koristnim dometom do 250 km, pa tudi z raketami za protiletalsko obrambo, ki bi lahko dopolnile preostale ruske sile na sirski sceni. Veliki rušilec Nastojčivij razred Sarič pa bo žal do jeseni še na popravilih, če bi obratoval, pa bi kakovostno okrepil rusko pomorsko skupino v Sredozemlju, sploh pri zaščiti zračnega prostora. Na Baltiku je tudi čisto nova raketna fregata Admiral Makarov razreda Burevestnik, ki razpolaga z najmodernejšim raketnim orožjem ruske vojne mornarice: raketami morje-morje Oniks, univerzalnimi manevrirnimi raketami Kalibr in torpedi.
Okrepitve bi lahko poleg Baltske in Severne poslala še Tihooceanska flota z Daljnega vzhoda, a bi tamkajšnje ladje za pot do Sirije potrebovale vsaj 20 dni. Zlasti je treba izpostaviti gardno raketno križarko razreda 1164 Atlant (isti razred kot že omenjeni Moskva in Maršal Ustinov, op. a.), ki ima poleg nadzvočnih raket še mornariško različico protiletalskega sistema S-300 Fort z dometom do 150 km. Tu so še rušilci Admiral Vinogradov, Admiral Pantelejev in Admiral Tribuc, ki lahko prav tako pokrivajo dobršen del vodnega in zračnega prostora s svojo protipodmorniško in protiletalsko oborožitvijo. Vse te ladje so v dobrem tehničnem stanju in imajo visoko stopnjo operativne in taktične usposobljenosti. Glede na razmere lahko udarna skupina Tihooceanske flote deluje tudi s Črnega morja, Perzijskega zaliva ali vzhodnega Sredozemlja.
Sklep
Na podlagi vsega povedanega lahko sklenemo, da imajo Rusi zadostna sredstva za učinkovito zoperstavljanje ameriški bojni pomorski grupaciji, ki bo imela konec meseca na ožjem območju okrog Sirije 16 bojnih plovil. Tudi če bi bilo število ameriških ladij še večji, situacija sploh ni brezupna.
Za klasični protiladijski boj je ameriška skupina skoraj povsem naslonjena na zastarele rakete Harpoon, ki so pravzaprav lahka tarča za ladijske sisteme protizračne obrambe na ruskih platformah. Po drugi strani se še ni v celoti začela proizvodnja najnovejše protiladijske rakete AGM-158C LRASM za palubna bojna letala. Ta raketa ima veliko večji domet od Harpoona in »nevidne« lastnosti, a je še vedno relativno počasna. Po drugi strani Rusi razpolagajo s protiladijskimi raketami, s katerimi se Američani ne morejo primerjati.
Taktika uporabe pri ruskih ladjah je zasnovana na principih še iz časov hladne vojne. Američani vedo, da so Rusi v primeru kakršnegakoli spopada pripravljeno iti v odprt boj na morju z vsemi razpoložljivimi orožji, z jedrskimi konicami vred, iz česar se sovražnik ne more izvleči v enem kosu, na Zahodu pa se zavedajo tudi borbenosti ruskih vojakov in oficirjev. Izkušnje s tega področja so še sveže, zato zahodni nasprotniki previdno pristopajo in niso naklonjeni srečanjem z ruskimi ladjami na odprtem morju.
Preberite še: Ruski S-300 Favorit, nova pridobitev sirske obrambe
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
