Rdeča armada je bila do konca ruske državljanske vojne (1917-22) oborožena z revolverji Nagant, ki so bili sicer zanesljivi, vendar zastareli. Nato je vojaško poveljstvo odločilo, da je prišel čas za razvoj prve domače pištole.
Sovjetski orožarji takrat še niso imeli izkušenj z izdelavo pištol, zato je preteklo še veliko let, preden se je pojavil prvi učinkovit primerek. Pištola Korovina kal. 6,35 mm je bila izdelana leta 1927. To je bila prva sovjetska pištola, ki so jo takoj proizvedli v ogromnih količinah za vse vojaške častnike, vendar se je hitro izkazalo, da ima določene slabosti, zaradi katerih so jo kmalu odpisali.
»Predvsem je bila to majhna pištola z majhnim ročajem. Bolj je odgovarjala damski torbici kot pa častniškemu toku,« komentira Dmitrij Safonov, nekdanji vojaški analitik za časopis Izvestja.
ТТ-30
Legion Media
Sovjetski inženirji so za izdelavo nove pištole vzeli tudi dele tujih modelov. Tako so za strelivo pištole TT (Tulski Tokarev) vzeli kroglo nemške izdelave Mauser 7,63 x 25 mm. Tega streliva je bilo v sovjetski vojski ogromno, saj so ga uporabljali že za pištole Mauser S96. Kot prototip za domačo pištolo pa je Fjodor Tokarev izbral model Browning FN in Colt M1911. V začetku 30. let je tako nastala znana »tetejevka« TT-30, ki izstreli naboj s hitrostjo 420 m/s.
»Krogla je lahko prebila deblo in ubila človeka, ki je stal za njim. To je bilo močno in natančno orožje za tisti čas,« pravi Safonov.
Kalibra revolverjev Nagant in TT sta bila podobna, dodaja Safonov, vendar je bil novi TT dvakrat močnejši zaradi večje količine smodnika v tulcu naboja.
»TT-30 je bilo zanesljivo in priljubljeno orožje. Mimogrede, ruski mafijci v 90. letih so prav tako intenzivno uporabljali »tetejevke«, saj je bil črni trg preplavljen s temi pištolami,« dodaja strokovnjak.
Kljub temu je imel TT svoje pomanjkljivosti. Največja med njimi je bil neobstoječ zaklep, zaradi česar se je pištola ob padcu na tla lahko sprožila sama od sebe. To je bil velik minus, ki pa bi ga lahko odpravili samo s temeljitim posegom v konstrukcijo pištole. Za sovjetsko vojsko je bilo tako ceneje, da izdela povsem novo orožje, kot pa da predela na stotisoče starih TT-30.
Pištola Makarova
Sergej Kovaljev / Global Look Press
Po koncu druge svetovne vojne je vojska potrebovala pištolo, ki bi bolj odgovarjala mirnemu obdobju. Tako se je leta 1951 pojavil »nesmrtni« Makarov kalibra 9 x 18 mm. Ta polavtomatska pištola je bila manjša od TT-30 in tehtala samo 810 gramov, tako da jo je bilo mogoče neopaženo nositi pod obleko.
»Tako policija kot vojska v ZSSR sta bili oboroženi s pištolami Makarova. V 70. letih so jo začeli s seboj nositi celo piloti potniških letal zaradi velike nevarnosti ugrabitev,« razlaga Viktor Litovkin, vojaški analitik pri tiskovni agenciji TASS. Pištola Makarova je postala tudi prva, ki je poletela v vesolje.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
»Pištolo je imel s seboj Jurij Gagarin, ko je 12. aprila 1962 prvič poletel v vesolje. Seveda nihče ni pričakoval, da se bo moral boriti z Nezemljani; pištola je namreč služila za obrambo pred divjimi zvermi, v kolikor bi ob povratku na Zemljo nepričakovano pristal sredi divjine,« pojasnjuje Litovkin.
Kljub vsemu pa ergonomija pištole za pripadnike posebnih enot ni bila najboljša; ročaj ni bil najbolj praktičen in tudi okvirja ni bilo mogoče hitro zamenjati.
»Muha pištole je bil zelo majhna, zato so bila potrebna leta urjenja, preden ste lahko z njo natančno streljali,« dodaja strokovnjak, ki pa obenem pravi, da je bil Makarov vseeno dokaj učinkovito orožje za svoj čas, o čemer priča tudi dejstvo, da so ga zamenjali šele po razpadu Sovjetske zveze, in sicer s pištolo MR-443 Grač.
Preberite še: Zakaj ruski kozmonavti letijo v vesolje z orožjem?