Spopad oklepnih pošasti: Ruska Armata proti ameriškemu Abramsu

V kolikor bi prišlo do vojaškega spopada med ZDA in Rusijo na evropskih tleh, bi le-ta verjetno kmalu eskaliral v jedrski konflikt. Ta mračen scenarij bi nedvomno pomenil začetek tretje svetovne vojne. Vendar obstaja možnost, da bi se vsaj začetna faza spopadov odvila brez uporabe orožja za množično uničevanje. Vzemimo na primer scenarij, da do tega spopada pride sredi 20. let 21. stoletja. Eden od epicentrov tega konflikta bi verjetno bila ruska enklava Kaliningrad, kjer bi si nasproti stale najelitnejše tankovske enote, kar jih premoreta obe vpleteni strani.

Sredi naslednjega desetletja bodo ameriške tankovske enote opremljene z osnovnimi bojnimi tanki Abrams oz. njihovimi najsodobnejšimi izvedenkami M1A2 SEP v.4. Ta izvedenka se bo od trenutnih v.2 in v.3 razlikovala v precej naprednejši senzoriki in izboljšanem sistemu digitalne komunikacije, imela pa bo tudi precej boljšo oklepno zaščito.

Kar se tiče ruskih elitnih oklepnih enot, je stanje malo bolj »pisano«. Sredi naslednjega desetletja bodo ruske tankovske enote v svoji sestavi imele osnovne bojne tanke T-72B3M, T-80BVM, T-90M Proriv-3 in najverjetneje tudi določeno število tankov četrte generacije T-14 Armata. Nas najbolj zanima ravno slednji, saj bo zagotovo opremljen z najbolj učinkovitim sistemom oklepne zaščite kot tudi z avtomatsko bojno kupolo brez posadke. Po podatkih ameriških obveščevalnih agencij in medijev, ki se ukvarjajo z vojaško tematiko, bo Armato odlikovala tudi vrhunska terenska mobilnost.

Kapetan Stefan Bühler, inženir tehničnih znanosti in veteran oklepnih bojnih enot, ki velja za izrednega poznavalca bojnih vozil, poudarja, da bi, zahvaljujoč izvrstnemu razmerju med močjo in maso, Armata bila v prednosti pred tanki Abrams ali Leopard 2, ko govorimo o mobilnosti.

T-14 Armata

Shutterstock

S svojimi 48 tonami je Armata 20 % lažja od omenjenih zahodnih tankov, kar pomeni, da njeno razmerje moči znaša 26,7 kW/t, medtem ko je pri zahodnih tankih to razmerje 17,9 kW/t. »Gosenice so pri Armati sicer slabše, vendar to v osnovi nima pomena, saj je precej lažja o zahodnih tankov, medtem ko je pritisk, ki ga ustvari na tla v približno enakem razmerju,« pravi Bühler.

Armata je tudi bolje zaščitena, saj kombinira aktivno zaščito z reaktivnim in osnovnim večslojnim oklepom. Četudi je torej ruski tank lažji, lahko njegov oklep zdrži precej močnejše udarce od svojih zahodnih konkurentov. Bühler še posebej poudarja tehnično rešitev v obliki kupole brez posadke, zaradi česar je pri Armati zagotovljena večja varnost tankovske ekipe.

Kar se tiče optike bi po Bühlerjevem mnenju zahodni tanki obdržali prednost in ob tem poudarja problem kakovosti senzorjev pri tankih: »Sodobne videokamere in elektronske namerilne naprave niso nič bolje zaščitene od starejših in še naprej ostajajo »Ahilova peta« vsakega bojnega tanka, vključno s T-14 Armato,« meni strokovnjak.

Pri kupoli brez posadke obstaja še ena pomanjkljivost. Tankovski poveljnik namreč ne more fizično odpreti lopute in se razgledati po okolici, da bi si ustvaril celovitejšo sliko terena. Ta problem poskušajo ruski inženirji rešiti s tehnološkimi rešitvami: »Nestrinjanja med strokovnjaki se v glavnem vrtijo okoli vprašanja, ali lahko visoka digitalizacija tanka z LED monitorji in 360-stopinjskimi kamerami nadomesti naravno dojemanje okolice,« pravi Bühler.

»Največji napredek na tem področju so napravili Izraelci s svojim sistemom Iron Vision, ki ga je razvilo znano podjetje ELBIT Systems. Sistem je sestavljen iz bojne čelade, ki jo nosijo tankovski poveljniki, ki deluje po enakem principu kot pilotska čelada. »Head-up« prikazovalnik čelade je namreč integriran z optičnimi senzorji in kamerami na tanku, tako da ima poveljnik popoln pregled stanja okoli vozila. Na ta način mu ni treba ves čas gledati v monitorje, ampak lahko celotno situacijo opazuje samo s premikanjem glave in ima občutek, kot da dejansko gleda iz odprte kupole. Takšen sistem precej povečuje taktično prednost pred ostalimi tanki. V kolikor bi s podobnim sistemom opremili Armato, potem bi avtomatska kupola imela realno prednost napram standardni«, meni strokovnjak.

Rusi seveda ne sedijo križem rok. Pred časom so se pojavile govorice o projektu Pterodaktil, ki bi dejanska pomenil dopolnitev obstoječemu panoramskemu merjenju za odkrivanje sovražnih ciljev. Gre za skupino štirih brezpilotnih letal, ki bi bila spravljena v posebnih zabojčkih znotraj tankovskega oklepa in bi samostojno obletavala tank.

Brezpilotniki bi bili s kabli povezani na tank in med bojem krožili okoli njega v območju 100 m. Opremljeni bi bili z najsodobnejšo optično tehnologijo, ki bi posadki v tanku dobavljala kristalno čisto sliko v realnem času. Operativna višina bi znašala 90-100 m, kar pomeni, da bi se vidni horizont tankovske posadke povečal kar na 35-40 km.

Zaključek, ki ga lahko potegnemo iz tega je, da bosta Armata in bodoča naprednejša različica Abramsa imeli približno enake lastnosti. Noben izmed tankov ne bo imel neke vidne prednosti pred drugim. Očitne prednosti Armate se bodo kompenzirale z naprednejšo senzoriko in izurjenostjo tankovskih posadk, ki je po mnenju avtorja na strani Američanov.

Na koncu pa vendarle ne smemo pozabiti, da v luči najverjetnejšega jedrskega spopada v odprtem konfliktu vse primerjave tankovskega orožja postanejo popolnoma brezpredmetne.

O Armati so svoje mnenje izrazili tudi ameriški tankisti.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.