Aleksander Hohlov je zavoljo znanosti pet dni preživel v kadi. Vendar to ni bila navadna kopalna kad, ampak t. i. suha imerzija. Občutek, ki ga človek doživlja v takšni kadi, je podoben občutku ob mikrogravitaciji.
Aleksandrovo telo je bilo popolnoma zavito v plastično folijo, iz vode pa je gledala samo glava in občasno roke. Kožo mu je prav tako prekrival plastični ovoj, ki so ga vsakodnevno menjavali. Aleksander je imel na sebi samo nogavice, kratke hlače in majico, med pogovorom z nami pa je deloval precej sproščeno:
»Prvih nekaj ur brez podpore gravitacije sem občutil lahkoto, nekateri drugi udeleženci poskusa so občutili celo zadovoljstvo. Temperatura vode je prijetnih 31 stopinj Celzija. Sicer sem pa že prvo noč ugotovil, da bo ležati v kadi celih pet dni naporno. Kozmonavti in drugi udeleženci med poskusi navadno občutijo bolečino v hrbtu. Jaz imam to srečo, da je ne, vendar se je moja hrbtenica vseeno raztegnila in tako sem »zrasel« za tri centimetre.«
Aleksander je bil skoraj vsako uro deležen medicinskih testov, enkrat dnevno pa je dobil električno stimulacijo mišic, ki je trajala tri ure. To stimulacijo se občuti kot ritmično udarjanje po stegnu in golenici. Stimulacija z elektriko nizke napetosti se sicer uporablja za kompenzacijo negativnega vpliva breztežnostnega stanja na telo, prav tako pa je koristna pri starejših in bolnih ljudeh z omejeno sposobnostjo gibanja.
»Eden od negativnih vplivov breztežnostnega stanja na moj organizem je bilo napenjanje (vetrovi ali flatulenca – povečana produkcija in odvajanje plinov iz črevesja),« pojasnjuje Hohlov. »Razen tega sem imel težave s spanjem. Prvo noč sem spal samo dve uri. Peti dan sem se počutil odlično, saj sem vedel, da se poskus bliža koncu, moje telo pa se je delno privadilo na breztežnostno stanje.«
Inštitut za medicinsko-biološke probleme (IMBP), kjer se izvaja omenjeni poskus, sta leta 1965 ustanovila legendarna znanstvenika Sergej Koroljov in Mstislav Keldiš s ciljem zagotoviti biomedicinsko podporo vesoljskim poletom. Inštitut je kraj, kjer sodelujejo razni profesionalci od zdravnikov do psihologov, da bi odkrili načine za varno, zdravo in udobno življenje ljudi na vesoljski postaji.
Breztežnostno stanje je eno od največjih čudes vestolja. Leta 1970 sta sovjetska kozmonavta Vitalij Sevastjanov in Andrijan Nikolajev 17 dni preživela v vesoljskem plovilu brez povezovanja z orbitalno postajo. Kozmonavta sta ves čas leta lebdela v breztežnostnem stanju brez fizične aktivnosti.
Na Zemljo sta se vrnila v težkem stanju, brez moči, da bi se samostojno premikala, zato ju je bilo treba hospitalizirati. Diagnoza se je glasila: resna mišična atrofija in negativna reakcija srčno-žilnega sistema zaradi hipodinamije in hipokinezije. Zdravniki so to stanje poimenovali »efekt Nikolajeva« po enem od kozmonavtov.
Po tem incidentu so raziskovalni zdravniki na Inštitutu za medicinsko-biološke probleme dobili nalogo, da simulirajo breztežnostno stanje na Zemlji in razvijejo metode, ki bodo preprečevale njegove negativne vplive.
Mikrogravitacija je glavni zdravstveni izziv dolgotrajnih vesoljskih poletov. Za simuliranje breztežnostnega stanja na Zemlji obstajajo trije načini. Prvi je dejansko breztežnostno stanje, ki se ga ustvari s paraboličnim letom v letalu, ki pa traja samo 20-22 sekund.
Drugi način je antiortostatska hipokinezija pri kateri oseba leži obrnjena z glavo navzdol na posebni postelji z naklonom med 6 in 30 stopinj glede na vertikalno os. Ta metoda omogoča preučevanje vpliva simuliranega breztežnostnega stanja na krvni obtok, limfni sistem in mišičje. Za preučevanje vplivov preko tega načina je potrebnih vsaj nekaj tednov ali celo mesecev.
Tretja metoda pa je zgoraj opisana suha imerzija ali potapljanje, kjer oseba leži v posebni kadi, zavita v plastično folijo, ki preprečuje stik kože z vodo. V tem primeru se vpliv »breztežnostnega stanja« na telo vidi precej hitreje, povprečno v 3 do 5 dneh. Ta metoda zagotavlja vse glavne faktorje, ki vplivajo na kozmonavta v vesolju: fizično neaktivnost, spremembo obtoka tekočin v telesu in pomanjkanje opore.
S temi poskusi skušajo znanstveniki najti vzroke za »efekt Nikolajeva« in razviti metode za njegovo preprečevanje. Rešitev lahko predstavljajo naprave za telesno vadbo (tekalni trak, sobno kolo, naprave za krepitev in raztezanje mišic), ki preprečujejo mišično atrofijo v vesolju. Kozmonavti vsakodnevno telovadijo po nekaj ur, zato da lahko ob vrnitvi na Zemljo samostojno hodijo.
Prednost poskusov s suho imerzijo je očitna, ne samo ko govorimo o vesoljskih poletih, ampak tudi v podobnih situacijah na Zemlji.
Letos proti koncu leta nameravajo pri IMBP izvesti poskus s suho imerzijo, ki bi trajal 21 dni, ki se ga bo morda udeležil tudi Aleksander.
Vas zanima, kaj so počeli ruski kozmonavti, ko niso leteli v vesolje?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
