Sovjetski vojaki so bili precej presenečeni, ko so se leta 1945 približali berlinskemu domu barona Manfreda von Ardenna in videli napis "Dobrodošli!" v ruščini. "Ardenne je dobro razumel, v katero smer piha veter," so se šalili oficirji.
Ardenne je bil znanstvenik, ki je izumil prvi širokopasovni ojačevalec in tako prispeval k vzpostavljanju stabilnega radijskega sistema v Nemčiji, sodeloval pa je tudi pri jedrskem projektu. Po vojni se je znašel v sovjetski okupacijski coni in zavedal se je, da bo sedaj moral delati za Moskvo. Tako kot še vrsta drugih znanstvenikov.
Možgani kot vojni plen
Spomladi 1945 je bilo jasno, da se druga svetovna vojna bliža h koncu, tako Zahod kot Sovjetska zveza pa sta se že pripravljala na hladno vojno in vsaka stran je načrtovala razvoj neverjetnih novih orožij. Obe strani sta želeli uporabiti tudi znanstvenike iz nacistične Nemčije za pomoč pri razvoju novih tehnologij.
Global Look Press
ZDA je k sodelovanju prisilila Wernherja von Brauna in Wernerja Heisenberga. Tudi Moskva je "ujela" nekaj perspektivnih znanstvenikov. Novinar Vladimir Gubarev, ki je napisal knjigo o sovjetskem jedrskem programu, je poudaril: "Nihče ne sme podcenjevati nemškega prispevka pri razvoju sovjetske jedrske industrije, bil je precejšen."
Baron in komunisti
Eden od takšnih znanstvenikov, Manfred von Ardenne, je imel izjemno življenje. Bil je uspešen izumitelj s 600 patenti, vključno s prvim elektronskim mikroskopom z visoko resolucijo.
Ko so Sovjeti prispeli v Berlin, je Lavrentij Berija, odgovorna oseba za sovjetski jedrski program, Ardennu dal ponudbo, ki je ni mogel zavrniti: delo na sovjetski atomski bombi.
Iz Berlina v Suhumi
Getty Images
Ardenne se je želel posvetiti razvoju procesa ločitve izotopa, ki je omogočal pridobivanje jedrskih eksplozivnih snovi, kot je uran 235. Berija je prošnjo odobril. Kasneje je nemški znanstvenik svojo vlogo v sovjetskem jedrskem programu označil takole: "To je najpomembnejše delo, do katerega so me pripeljali sreča in povojni dogodki."
Ardenne se je že prej ukvarjal z uranom. Vadim Gorelik je v članku za Neue Zeiten napisal, da so "med drugo svetovno vojno zaporniki zanj izdelali ciklotron in centrifugo za uran, da bi dobil material za izdelavo Hitlerjeve atomske bombe." Vendar je Nemčija vojno izgubila in Ardenne je skupaj s svojim evakuiranim laboratorijem delo nadaljeval v mestu Suhumi (današnja Abhazija), kjer je razbijal jedra izotopov in vodil ekipo 100 ljudi.
Njegovo delo je bilo uspešno, zato je leta 1947 in 1953 dobil Stalinovo nagrado. Leta 1955 se je vrnil v Vzhodno Nemčijo, kjer je nadaljeval s pomembnimi raziskavami na področju fizike in medicine.
Heroj socialističnega dela
Ardenne pa ni bil edini znani nemški znanstvenik, ki je sodeloval pri sovjetskem jedrskem programu. Tu so bili še dobitnik Nobelove nagrade, fizik Gustav Hertz, kemik Max Volmer, izumitelj superkritičnih centrifug Max Steenbeck in še mnogo drugih - skupaj okoli 300 ljudi.
Wikipedia
Med njimi je morda najbolj zanimivo usodo doživel fizik Nikolas Riehl, ki je bil rojen v carskem Peterburgu leta 1901, se v 20. letih preselil v Nemčijo, nato pa se ponovno vrnil v ZSSR.
Vladimir Gubarev je zapisal: "Riehla so po vojni spremljale ameriške in sovjetske obveščevalne službe. Mi smo imeli več sreče, zato je delal za ZSSR." V tovarni Elektrostal je delal skupaj z drugimi znanstveniki in uspel pridobiti obogateni uran, ki je nujen za izdelavo atomske bombe. Za svoje delo je bil nagrajen z nazivom Heroj socialističnega dela.
"Riehl je svojo medaljo nosil cele dneve," piše Gubarev. "Ves denar je dal nemškim vojnim ujetnikom, ki so delali v tovarni Elektrostal. To so si zapomnili za vse življenje in o tem pisali tudi v svojih spominih."
Sovjetska zveza je 1949 izdelala lastno atomsko bombo. Po končanem delu se je večina znanstvenikov preselila v Vzhodno Nemčijo. Nekateri izmed njih so se uspeli preseliti v Zahodno Nemčijo in tako zaprli socialistično poglavje v svojem življenju.
Preberite še: Kako je Sovjetska zveza ustvarila svojo atomsko bombo