Kitajska protizračna obramba v zaostanku za rusko

Vitalij Kuzmin

Kitajske oborožene sile trenutno uporabljajo dva sistema samohodne protizračne obrambe. Oba sta domačega izvora, gre pa za PGZ-04A in PGZ-07. Prvi je opremljen z dvema dvocevnima 25-milimetrskima avtomatskima topoma, domet znaša 2.000 m po višini in 2.500 po dolžini, projektile pa izstreljuje s kadenco 800 granat na minuto.

PGZ-04A uporablja tudi orožje sovjetskega sistema Igla-1, ki je namenjeno boju proti letečim predmetom na oddaljenosti do 6 km. Vgrajen sistem upravljanja z ognjem in termovizijsko kamero učinkovito odkriva sovražne objekte na nebu.

Po besedah strokovnjakov pa je bil sistem PGZ-04A zastarel že v trenutku, ko so ga Kitajci uvedli v oborožitev. Ima namreč omejene zmožnosti proti sodobnim jurišnim helikopterjem. Isto velja za drugi kitajski protizračni sistem PGZ-07.

Osnovno oborožitev PGZ-07 predstavljata dva posodobljena topova kalibra 35 mm, katerih učinkovit domet po zraku znaša 4.000 m. Vgrajena sta radar in termovizijska namerilna naprava, ki lahko avtomatsko izbira cilje.

Vojaški strokovnjaki ob primerjanju kitajskih in ruskih sistemov dajejo prednost slednjim. Ruski ekvivalent omenjenima kitajskima sistemoma je Tunguska oziroma njena posodobljena izvedenka 2S6M1, ki ima dva dvocevna 30-milimetrska topova, s katerima lahko doseže cilje v oddaljenosti 4.000 m po dolžini in 3.000 m po višini. Po lastnostih je Tunguska precej izenačena s PGZ-07, s to razliko, da rakete pri ruskem sistemu omogočajo posredovanje proti letalom in helikopterjem v oddaljenosti do 10.000 m do višine 3.500 m. Kitajski modeli zaenkrat ne omogočajo pokrivanja takšnih razdalj oz. višin.

Podrobneje si lahko o ruskih samohodnih protizračnih sistemih preberetetukaj.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke