Ruska vesoljska agencija Roskosmos in ameriška NASA trenutno razpravljata projektu Venera-D. Črka "D" stoji za "dolgoživuššij" oz. dolgoživ. V okviru omenjenega projekta je načrtovano novo plovilo, ki bo zmoglo na površini Venere preživeti nekaj dni.
Naravna bogastva iz vesolja
Sovjetska zveza je začela na Venero pošiljati sonde že v 70. letih, vendar so vse po vrsti po pristanku zaradi ekstremnih pogojev na površju planeta delovale največ eno uro. Namen nove misije, ki je načrtovana za leto 2026, pa je na planet poslati sondo, ki bo lahko delovala in zbirala podatke bistveno dlje.
Po besedah ruskih znanstvenikov so zanimanje za sodelovanje izrazili v EU, ZDA in na Kitajskem. Kompleksen program raziskav planeta predvideva tudi aktiviranje atmosferskih sond in celo orbitalne naprave.
"Te raziskave imajo dolgoročen gospodarski pomen. Ob sedanji porabi naravnih bogastev se bomo slej ko prej srečali s pomanjkanjem določenih surovin. Naravni viri drugih planetov bodo postali osnova industrije prihodnosti," meni AleksanderŽeleznjakov z Ruske kozmonavtske akademije.
Zakaj ne raje na Mars?
Za razliko od Marsa, kjer je že bila odkrita voda, Venera ne daje velikega upanja za življenje: planet je mrtva puščava. Temperatura na površini znaša 467 stopinj Celzija v senci. "Senca" pa je tam stalno prisotna, saj zaradi gostega sloja oblakov ni mogoče videti niti Sonca niti zvezd. Atmosfero sestavljajo skoraj izključno toplogredni plini, medtem ko pritisk znaša 93 atmosfer. To je približno tako, kot če bi se nahajali zelo globoko pod oceanom.
ESA
"Na Veneri se je podnebje razvilo po katastrofalnem scenariju. Temperatura se je povišala do te mere, da so oceani izhlapeli," pravi podpredsednik Ruske akademije znanosti LevZeleni. Poleg tega se planet okoli svoje osi vrti v obratno smer od ostalih planetov.
Po besedah Zelenega bo nova misija Venera-D lahko raziskovala pojave, ki jih do zdaj še nismo poznali, in dodaja: "Podatki o Veneri, ki so jih pridobili sovjetski znanstveniki v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, se še danes uporabljajo po vsem svetu. Informacije, ki so jih prinesli aerostati, ki so leteli v atmosferi na višini 50-55 km, so še danes edinstvene."
Sovjetska Venera
Prva izstrelitev rakete proti Veneri se je zgodila avgusta leta 1970, ko je medplanetarna postaja Venera-7 poletela na pot in decembra istega leta pristala na površini planeta. Leta 1975 je Venera-9 na Zemljo prenesla prve posnetke s površja, leta 1982 pa je sonda Venera-13 posnela barvne fotografije površine planeta in zvočne posnetke iz okolice.
Po besedah Zelenega je v Rusiji že vzpostavljena delovna skupina, katere cilj je ponoviti dosežke sovjetskih znanstvenikov, ki so leta 1985 na površino Venere poslali plovilo Vega-2. Le-to bo namreč služilo kot prototip za Venero-D.
S kom bo poletela Rusija?
"Rusiji je v interesu k sodelovanju povabiti tuje partnerje, še posebej ameriške znanstvenike. Po najbolj optimističnem scenariju, torej ob polnem financiranju, bi naši znanstveniki "iz nič" zmogli sestaviti plovilo šele v desetih letih. Američani, ki so v zadnjih letih precej delali na tem področju, pa lahko to napravijo v šestih letih," je prepričan Zeleni.
Železnjakov je prav tako prepričan, da bo sodelovanje Roskosmosa in Nase zelo plodno in učinkovito. Ruski znanstveniki, kot pravi, delajo na sestavi prenosnega raziskovalnega centra, ki bo na krovu plovila. Američani lahko po drugi strani zagotovijo "dolgoživost" le-tega, saj razvijajo napredne materiale, ki so odporni na surove razmere na drugih planetih.
Pri Nasi so za zdaj precej skopi s komentarji, vendar po zadnjih informacijah pravijo, da so v redni navezi z Roskosmosom, in da se zaradi trenutne politične situacije ne nameravajo odmakniti od projekta.
© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.
Medtem ko se ruski znanstveniki zanašajo na napredne materiale iz Amerike, pa se ameriški astronavti zanašajo na vesoljsko stranišče, ki so ga razvili v Rusiji.