15. novembra 1988 je proti nebu poletelo sovjetsko vesoljsko plovilo Buran, ki je predstavljajo nov rod vesoljskih raket za ponovno uporabo in sovjetsko konkurenco Nasinemu Space Shuttlu. Zaradi razpada Sovjetske zveze je bil prvi polet tudi zadnji, perspektivni projekt je bil zaustavljen in zdelo se je, da se je končalo tudi življenje rakete Energija, ki je Buran pripeljala do vesolja. Vendar se sedaj, trideset let pozneje, vse bolj zdi, da je šlo mogoče samo za premor, ki se bo danes končal, piše priljubljeni ameriški spletni portal Popular Mechanics.
Medtem ko Buran (»snežni vihar«) ostaja del sovjetske zgodovine, bi lahko Energija z modernimi posodobitvami postala osnova za novo rusko super-težko vesoljsko raketo. Ena od treh predlaganih zasnov za bodočo rusko super-raketo, ki jih bo v naslednjih letih obravnavala državna korporacija Roskosmos, močno spominja na sovjetsko Energijo, medtem ko sta drugi dve manjši in vitkejši. Vključeno naj bi bilo tudi vozilo, ki posadki omogoča pristanek na površju Lune in vrnitev na plovilo.
HPH/Bricktop/Wikipedija
Če bi super-težka raketa po zgledu Energije zares ugledala luč sveta, bi se pridružila razredu največjih strojev, ki lahko prenašajo vsaj 50-60 ton tovora v nižjo Zemljino orbito, vanj spada tudi znamenita raketa Saturn V. Po zamislih bi morala biti sposobna nositi 80 ton v nižjo Zemljino orbito in 20 ton do Lunine orbite. Za razliko od predhodnice naj bi nosila vesoljske rakete v sprednjem delu.
Popular Mechanics spomni, da je predsednik Putin na nedavnem posvetu z vodilnimi predstavniki vesoljske industrije v Kremlju poudaril, da razvoj super-težke rakete spada med tri prioritete ruskega vesoljskega programa. Po sestanku, zaprtem za javnost, je predsednik javno razkril le to, da se morajo testiranja začeti po že obstoječih načrtih, leta 2028. Pri portalu to povezujejo z ambicijami po obnovi močne vloge Rusije na svetovni sceni.
Avtor prispevka Anatolij Zak piše, da super-težke rakete v šestih desetletjih niso bile tako veliko rabljene, nosile so predvsem plovila za odprave na Luno in še nekatere druge vesoljske raketoplane. Bile so predrage, prezapletene in premalo prilagodljive za bolj praktično rabo, kot je danes potrebna za izstreljevanje satelitov za potrebe znanstvenikov, podjetij in vojske, vendar to ni ustavilo izumiteljev, ki so zasnovali novo generacijo mega-raket za pošiljanje ljudi onkraj nižje Zemljine orbite, kot so Nasin SLS, Falcon Heavy podjetja SpaceX ali kitajski Long March 9.
Igor Sinitsyn/imagebroker.com / Global Look Press
Popular Mechanics še spomni, da si je ZSSR med hladno vojno dvakrat prizadevala zgraditi takšno veliko vesoljsko lansirno napravo. V 60-ih je nastala 100 metrov visoka lunarna raketa N-1, ki je do ukinitve doživela štiri neuspešne izstrelitve, v 80-ih pa je bolj ali manj uspešno poletela 60-metrska Energija, ki je takrat široko veljala za najnaprednejšo in najmočnejšo raketo svojega časa. Slednja pa je bila po razpadu sovjetske države leta 1991 obsojena na propadanje v hangarjih kozmodroma Bajkonur v Kazahstanu, medtem ko je postsovjetska Rusija prenehala razvijati in proizvajati njene ključne tehnologije.
Današnja »nova Energija« je še v fazi zgodnjega oblikovanja in načrtovanja, vendar je Roskosmos zavezan k sodelovanju v Nasinem programu za izgradnjo vesoljske postaje v Lunini orbiti, za ta namen pa bi bila lahko takšna raketa zelo koristna. Že zaradi tega dejstva ima dobre možnosti, da v prihodnosti postane resničnost, še izvemo iz prispevka.
Spoznajte še:
V iskanju skrite sovjetske rakete Buran
VIDEO: Prvi projekt rakete za ponovno uporabo v Sovjetski zvezi