Hrvaški tisk se je razpisal o mogočni ruski vojski, ki nima več nič skupnega z bivšo Rdečo armado

Avtor prispevka v Večernjem listu Bernard Karakaš je navdušen nad hitrostjo transformacije ruske vojske iz stanja konec 20. stoletja, ki ji ga ne bi zavidali, do zelo mobilne, zgoščene in organizacijsko čvrste vojne sile z najmodernejšimi »vojaškimi igračkami«.

Karakaš poudarja, da so vojaške vaje Vostok 2018, v kateri so se ruskim silam pridružili tudi »gostje« iz Kitajske in Mongolije, pokazale, da današnja ruska vojska nima več nič skupnega z vojsko, ki jo je Rusija nasledila od razpadle Sovjetske zveze. »V začetku devetdesetih let je bila ruska vojaška sila na kolenih. Vojaki, ki so se vrnili iz tedanjih postsovjetskih držav, nekdaj sovjetskih republik, niso imeli niti osnovnih pogojev za življenje. Tehnika je bila zanemarjena, saj preprosto ni bilo sredstev za vzdrževanje, celo za gorivo za vozila ne. Stanje je bilo tako slabo, da ruska vojska v letih 1994 in 1995 leto in pol ni resno odreagirala na separatistično gibanje v Čečeniji na severnem Kavkazu, kaj šele da bi se angažirala v resnem vojaškem spopadu,« razlaga pisec hrvaškega časopisa.

Zahod nima odgovora na spremembo ruske vojaške doktrine

Pri posodabljanju ruskih oboroženih sil avtor prispevka ključno vlogo pripiše predsedniku države Vladimirju Putinu, Med njegovim vladanjem so bili storjeni tektonski premiki v organizaciji vojske in spremenjena celotna vojaška doktrina, vzporedno je bil razvit program dolgoročne strategije razvoja in razvita cela nova generacija orožij in opreme, ki danes predstavljajo srž ruske vojaške moči.

»Prvi in osnovni korak predstavlja popolna reorganizacija strukture verige poveljevanja v kopenski vojski. Nekdanji formacijski sistem armad je bila zamenjan z divizijami, ki imajo mobilnejše in okrepljene brigade, istočasno so bile okrepljene vojaške oblasti. Tako so vojaški poveljniki na terenu dobili lažjo in gibčnejšo organizacijo enot, s tem pa tudi večjo učinkovitost v boju. Ruska vojska se je spremenila iz surove vojaške sile, ki se je naslanjala na jeklo in topovsko hrano, v prefinjeno, visoko učinkovito in tehnološko hitro napredujočo vojsko,« navaja članek.

Po ocenah Karakaša je bila reakcija Zahoda na »polet« ruske vojske na splošno neuspešna, saj da oni (v mislih ima NATO) preprosto nimajo zadostnih protiukrepov na najnovejšo rusko oborožitev, v kateri imamo že nekaj operativnih modelov. Navaja, da se je Rusija med pripravami na vrnitev na globalno geopolitično sceno osredotočila na več področij, na katerih Zahod ni razvil zadostnih proti-odgovorov. Omeni denimo tank T-14 Armata, ki je trenutno še precejšnja skrivnost, a se ga zaradi nekaterih rešitev že uvršča med najboljše sodobne tanke, pa razvoj Zračno-vesoljskih sil in sistemov protiletalske obrambe. Tu na primer govori o novi generaciji bojnih letal Suhoj na čelu z Su-30 in Su-35, ki se lahko enakovredno kosata z ameriškima F-22 in F-35, izpostavlja obrambni sistem S-400, ki nadzira zračni prostor na razdalji do 400 km ter lahko odkrije in zlahka sestreli letala pete generacije na oddaljenosti do 150 km, po mnenju »večine vojnih analitikov« pa mu ameriški Patriot ne more parirati.

Novinar v Večernjem listu prav tako piše o bistvenih posodobitvah artilerijsko-raketnih sistemov, ki da presegajo zahodne analoge: »Z novo generacijo municije imajo ruski projektili ne samo bistveno večjo rušilno moč, ampak tudi bistveno večji domet od zahodnih konkurentov, zato lahko z varne razdalje 'mučijo' artilerijske položaje sovražne države, brez da bi jih lahko dosegla nazaj.« Karakaš kot dokaz za svojo trditev citira ameriškega generala McMasterja, ki je izjavil, da so ameriški pri rodu artilerije v šibkejšem položaju: »Ocenjuje se, da bi v primeru spopadov učinek naše artilerije upadel za 40 do 60 odstotkov glede na drugačno situacijo, ki je še obstajala pred zgolj nekaj leti. Upoštevajmo, da imamo tako in tako manj artilerijskih orožij kot Rusi. Sedaj so tudi manj učinkovita.«

Rusi obvladajo veščine sodobne vojne

Hrvaški avtor dodatno navaja, da pa je mogoče največji napredek ruska vojska ustvarila v elektronskem vojskovanju: »Enote za elektronsko vojskovanje so danes sestavni del vsake enote na nivoju brigade, možnosti pa so ogromne. Od blokiranja GPS signalov na območju bojevanja do prestrezanja komunikacij in vključevanj v psihološko učinkovanjem na fronti, ki znižuje sovražnikovo moralo. V Sirijo je bila denimo uporabljena taktika pošiljanja SMS sporočil na telefone teroristov, ki so vsebovala podatke o islamističnih voditeljih, njihovih bančnih računih in njihove fotografije, kako počitnikujejo ali dopustujejo daleč proč od Sirije.«

Posebno poudarjen je tehnološki napredek v proizvodnji brezpilotnih letalnikov in snovanju posebnih odredov za boje na skrajnem severu, v puščavah in celo v vesolju: »Brezpilotne letalnike, za katere je znano, da jih danes uporabljajo skoraj vse vojske sveta, so Rusi dvignili na čisto nov nivo. Ne samo za taktično-izvidniške in opazovalne situacije na terenu, ampak tudi za izvajanje napadov, in to ne samo z oborožitvenimi sistemi, ki bi jih nosili s seboj in bi se aktivirali ob direktnem trku v tarčo (napad v slogu kamikaze). Ob tem so brezpilotni letalniki Rusije relativno majhni, zato so za enote protiletalske obrambe težak cilj, težko jih je sestreliti z neba, še preden bi opravili svojo nalogo.«

Vojna v Siriji je spremenila rusko vojsko v izkušen bojni stroj

Karakaš poudarja, da je Sirija odigrala zelo pomembno vlogo zaradi nabiranja vojaških izkušenj, kar zadeva praktično vse enote ruske vojske. »A vendar, kljub vsem novim tehnologijam in sofisticiranim sistemom, elektroniki in satelitom je povsem jasno, da se Kremelj zaveda, kako je izurjenost vojakov na terenu, pehote s puško v roki, ključnega pomena za zmago v vojni. Na območjih bojnih operacij je mogoče ne samo preizkusiti najnovejša orožja in modele vojskovanja, ampak tudi zagotoviti 'prakso' svojim vojakom. Ravno zato 'turneje' vojakov v Siriji, ki so trajale tri do štiri mesece, s katerimi so vojaki iz Rusiji dobili, če ne izkušnje iz bojev, pa vsaj izkušnje iz bojnega območja v realnih pogojih proti resničnemu sovražniku. Gre za veliko učinkovitejše nabiranje praktičnih izkušenj v primerjavi z vajami v miru,« navaja prispevek.

Bernard Karakaš na koncu sklene, da ruska operacija v Siriji ni samo rešila in okrepila voditelja države Bašarja Asada, ampak tudi utrdila položaj Rusije na mednarodni sceni. Postala je država z visoko razvito vojaško silo, ki lahko projicira svojo moč na tisoče kilometrov daleč.

Spoznajte še:

Črna kronika Sirije: Pregled vseh izgubljenih ruskih letal in helikopterjev