Evropa je v zadnjem obdobju utrpela izbruh ošpic. Število primerov v Evropi se je samo v zadnjih treh letih povečalo za skoraj osemkrat, s 5273 primerov leta 2016 na 41000 primerov leta 2018, letos je zaradi ošpic umrlo 37 ljudi, kažejo statistike Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Bolezen je zajela tudi Rusijo: leta 2017 je bilo 127 primerov ošpic, v letošnjem letu 2018 pa že 1717, kar predstavlja 13-kratno povečanje, kažejo podatki državne agencije za varnost in blaginjo potrošnikov.
Strokovnjaki opozarjajo, da do tega prihaja zato, ker se vse manj ljudi odloča za cepljenje. »To je že dolgo pričakovana posledica zavračanja cepiv s strani mnogih staršev. Ošpice še danes ostajajo glavni vzrok smrti otrok v državah, kjer cepiva niso na voljo,« je komentiral virolog Sergej Netesov, ki je osebno preizkušal cepiva proti hepatitisu.
Nekoč pred cepljenjem
Cepiva, antibiotiki, organiziran zdravstveni sistem nam v 21. stoletju omogočajo preprečevanje in zdravljenje nekdaj smrtonosnih bolezni. Mnogi pozabimo, kako je bilo nekoč. Še v 60. letih so bile ošpice med 10 najsmrtonosnejšimi boleznimi med otroki. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v svetu vsako leto zboli 30 milijonov otrok, 500.000 jih zaradi te bolezni umre. V Sovjetski zvezi so množično cepljenje zagnali leta 1967 in do 90. let so bile ošpice skoraj povsem izbrisane – število primerov je padlo za 650-krat.
V 50. letih je razsajala otroška paraliza (poliomielitis), ki je pohabljala prej zdrave otroke. Bolezen je samo v ZDA paralizirala roke in noge 300.000 ljudi. Istočasno je v Sovjetski zvezi otroško paralizo imelo 10 od 100.000 ljudi. Prvo cepivo je razvil ameriški znanstvenik Jonas Salk leta 1955, vendar je bilo to predrago in neprimerno za množična cepljenja. Albert Sabin je nato iznašel oralno cepivo, a zanj ni dobil politične podpore. Cepivo so tako preizkusili v Sovjetski zvezi: znanstvenika Pjotr Čumakov in Anatolij Smorodincev sta pomagala dodelati Sabinovo oralno cepivo, ki je prišlo v splošno uporabo leta 1961.
Po množičnih cepljenjih proti otroški paralizi je bilo do 90. let okoli 80% sovjetskega prebivalstva osvobojenega bolezni. Do leta 1993 je število primerov te bolezni upadlo 0,002 primera na 100 tisoč ljudi.
Črne koze danes le še redko omenjamo, ocenjeno pa je, da so v 20. stoletju ubile 300 do 500 milijonov ljudi. Leta 1968 je Svetovna zdravstvena organizacija sprejela predlog sovjetskega znanstvenika Viktorja Ždanova za globalno cepljenje ljudi proti ošpicam. V naslednjih 21 letih so si zdravniki iz 73 držav v medsebojnem sodelovanju prizadevali izbrisati smrtonosno bolezen. Za tem je stala ideja, da bi preprečili širjenje virusa preko množičnega cepljenja, ki bi ga morali prestati čisto vsi prebivalci. Zadnji izbruh črnih koz je bil zabeležen leta 1977 v Somaliji. Uradno je bil izbris črnih koz razglašen leta 1980 na generalni skupščini WHO.
Popuščanje politike obveznega cepljenja
V sovjetskih časih so se zgodili bistveni dosežki pri zdravljenju in preprečevanju številnih usodnih nalezljivih bolezni. Državna politika je bila stroga: otroci so morali biti cepljeni proti vrsti bolezni, da bi jih sprejeli v šole in vrtce. V 90-ih, po razpadu Sovjetske zveze, je bila sproščena regulacija cepljenj. Leta 1998 je bilo obvezno cepljenje ukinjeno. Starši so tako lahko izbirali, ali bodo cepili svoje otroke ali ne. Danes pred sprejemom v državni vrtec ali šolo otroci dobijo cepiva proti tuberkulozi, otroški paralizi, hepatitisu B, tetanusu, davici, oslovskemu kašlju, ošpicam, rdečkam in mumpsu. Ampak tudi če starši zavrnejo cepljenje, otroci vseeno smejo hoditi v vrtec ali šolo, starši morajo zgolj podpisati uradno zavrnitev.
Daniel Lins/ZUMAPRESS.com / Global Look Press
Glede cepljenja so mnenja mnogih ljudi deljena, masivna propaganda proti cepljenju pa pri tem ni v pomoč. Biologija Galina Čevronska je bila obraz gibanja proti cepljenju v postsovjetski Rusiji in je položila temelje ruskega skepticizma do cepljenja. »Zdravnik pravi, da zaradi cepiv ne more biti nikakršnih komplikacij. To je laž. Vsako cepivo ima nujno stranske učinke. Vsi patološki procesi se razvijajo nemoteno,« je govorila v enem od televizijskih nastopov. 30 let je širila takšna mnenja. Pozneje se je izkazalo, da ni imela nobene dokazne podlage za svoje trditve. Kolega je povedal, da je preučevala celične kulture, kar ne spada v področje, ki zadeva cepljenja.
Ogromno skeptikov glede cepljenja
K dezinformacijam proti cepljenju dodatno prispevajo verske skupine, ki nasprotujejo sodobnemu zdravstvu. Prav tako vse več staršev noče cepiti svojih otrok. Matere se združujejo v skupine na družbenih omrežjih pod imeni, kot je »Matere proti cepljenju«. V objavah je mogoče brati trhle argumente, celo trditve, da je bilo dokazano, da lahko otroški organizem brez cepiv zlahka nudi odpor proti vsem boleznim, da za izgradnjo odpornosti včasih zadošča druženje z drugo bolno osebo, saj se okužba lahko širi preko padanja kapljic iz zraka v nosne odprtine, nos pa je naravni branik proti vsaki okužbi in otrok tako razvija trajno odpornost. Priporočamo ponovno seznanitev s šolsko snovjo iz biologije.
Najbolj priljubljeni argumenti proti cepljenju pa so naslednji:
- cepiva prinašajo ogromne dobičke farmacevtskim korporacijam, ki kujejo dobičke na račun naših otrok,
- cepiva povzročajo avtizem – obstaja cel kup raziskav, ki DOKAZUJEJO, DA NI POVEZAVE med cepivi in avtizmom, ampak se ta mit še kar naprej ohranja,
- cepiva povzročajo alergije: v zadnjih letih se je število alergij med prebivalstvom res povečalo, mnogi pa to pripisujejo številu cepljenj, ki je od sredine 20. stoletja prav tako naraslo, češ da gre menda za soodvisnost,
- gre za prikrito sterilizacijo milijonov deklic pod pretvezo cepljenja proti tetanusu – so rekli kenijski zdravniki, ki naj bi v cepivu proti tetanusu od Združenih narodov našli snov, ki povzroča neplodnost.
Doktor biologije in znanstvenik Sergej Netesov odgovarja: »Stranski učinki cepiv se zgodijo takrat, ko se cepiva nepravilno vstavljajo ali ko denimo ni zadosti sterilizirano mesto injekcije, nasploh ob površnem izvajanju cepljenja. Ljudje pravijo, da jim je koža pordela okrog mesta, kjer so prejeli injekcijo. Nihče pa ne pove, da se lahko isti simptomi pojavijo v primeru, če, na primer, dobite trn v kožo ali si poškodujete roko. Gre za običajen pojav.«
Žal tudi zdrava pamet ne preprečuje širjenja odpora proti cepivom. Nekateri se bojijo, da bo vse več staršev zavračalo cepljenje otrok in bi se lahko vrnile nevarne, nekoč že premagane bolezni. »Za odpornost splošne populacije proti ošpicam mora biti cepljenih vsaj 95% prebivalstva. Ne s kakršnimkoli cepivom, ampak takšnim, ki ustreza vsem pravilom in standardom,« je navedel primer Netesov.
Seveda v nekaterih primerih otroci ne morejo dobiti cepiv, na primer zaradi nevroloških vzrokov. Ko pa zavestno zavračamo cepljenje, naše in druge otroke in starejše postavljamo pred tveganje.
Tole so za Russia Beyond na moskovskih ulicah izjavile nekatere matere, ki smo jih povprašali o mnenju glede cepljenja ali nasprotovanja le-temu:
»Bojim se teh, ki niso cepljeni. Na denimo počitnicah se lahko moj otrok druži z necepljenim in pride do neprijetnih posledic.«
»Starši so v prvi vrsti sami odgovorni za svoje otroke, potem pa tudi za tiste, ki so poleg njih.«
»Vsekakor starši nosijo odgovornost tudi za druge otroke poleg svojih. Toda ne moremo jih prisiliti v cepljenje. Smo svobodna država, takšna odločitev ni zakonsko prepovedana. Kar ni prepovedano, je dovoljeno.«
Glavna prednost cepljenja je v tem, da preprečuje bolezni. Cepljenje velja za enega največjih dosežkov javnega zdravstva 20. stoletja. Strokovnjaki ostajajo enotni, da je ključno za ohranjanje zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da so samo cepljenja proti ošpicam rešila 20 milijonov življenj v zadnjih desetletjih. Če razmišljate, da bi se odpovedali cepljenju iz osebnih razlogov, poglejte še širšo sliko: ljudje smo medsebojno povezani in ko se bolezen širi, zdaj na primer ošpice, najprej padejo tisti, ki niso cepljeni.
Prispevek je bil pripravljen na podlagi našega videoposnetka v angleščini.
Preberite še: Zmagovalci nad nevidnimi ubijalci