1. Nikolaj Pirogov (1810–1881)
Področje: kirurgija
Ilja Repin/Tretjakovska galerija
Sredi 19. stoletja je bila medicina umazano in krvavo delo, še posebej med vojno. Kirurgi takrat še niso poznali antiseptikov ali splošne anestezije. Najbolj razširjena metoda oskrbovanja ran, ne samo v Rusiji, ampak tudi drugje, je bila amputacija. Vojaki so imeli celo večje možnosti za smrt zaradi okužbe kot pa za smrt neposredno na bojišču.
Med krimsko vojno 1853-1856 je profesor Nikolaj Pirogov, ki je v Sankt Peterburgu raziskoval napredne kirurške postopke, bistveno izboljšal splošno situacijo. Pri oskrbi ranjenih vojakov je uvedel anestezijo na osnovi etra, ki je precej omilila trpljenje ranjencev. Pirogov je organiziral tudi učinkovit način evakuacije z bojišča in se uspešno spopadel s širjenjem infekcij. Rusija je vojno sicer izgubila, ruska medicina pa je po Pirogovi zaslugi napredovala.
Zdravnik je bil uspešen tudi izven bojišča. Uvedel je zdravljenje zlomov s pomočjo mavca, ustvaril enega najbolj podrobnih anatomskih atlasov tistega časa in nekoč oskrbel celo italijanskega revolucionarja Giuseppeja Garibaldija. Ruski kirurg št. 1 je imel mnogo študentov, ki so tudi sami postali odlični zdravniki.
2. Ivan Sečenov (1829–1905)
Področje: psihologija
Ilja Repin/Tretjakovska galerija
»Medicini lahko komajda rečemo znanost … O nastanku bolezni ne vemo praktično ničesar, ne vemo, ali bo neka metoda zdravljenja zares pomagala ali ne,« je v svojem dnevniku leta 1850 zaprepadeno zapisal mladi zdravnik Ivan Sečenov. Imel je prav – zdravniki 19. stoletja so sicer vedeli, kako zdraviti določene bolezni, niso pa vedeli, kaj jih je povzročalo. Potem ko je postal raziskovalec, se je Sečenov nameril to spremeniti.
Med svojim študijem v Nemčiji je opravljal dolgoročne eksperimente in postal prvi ruski specialist za psihologijo – disciplino, h kateri je pomembno prispeval z znanstveno podlago, ki ji je prej manjkala. Njegovo temeljno delo z naslovom Refleksi možganov predstavlja prelomnico v nevroznanosti. V tistih časih so konservativni uradniki napadali Sečenova zaradi njegovega »spodkopavanja božjega koncepta človeške duše«, vendar je čas potrdil njegov prav in njegova avtoriteta je danes nesporna.
3. Nikolaj Sklifosovski (1836–1904)
Področje: kirurgija
Študent zgoraj omenjenega Pirogova Nikolaj Sklifosovski se je v letih med 1866 in 1878 kot kirurg udeležil štirih vojn na evropski celini, kjer je na bojiščih reševal življenja. V Rusiji je postal prvi kirurg, ki je vpeljal metodo kirurške antisepse pri operacijah.
Najprej je bil deležen posmeha. Eden izmed njegovih kolegov, ki je bil skeptičen do infekcijskih študij, se je šalil: »Sklifosovski je tako velik (bil je visoke postave), pa se boji majhnih bakterij, ki jih s prostim očesom niti ne vidiš.« Seveda se je ta kolega precej motil, medtem ko je Sklifosovski postal zvezda. Danes je po njem poimenovana največja travmatološka bolnišnica v Moskvi.
Sklifosovski se je potegoval tudi za večjo vlogo žensk v medicini. Med rusko-turško vojno 1877-1888 je vodil prvo rusko žensko skupino kirurginj, ki niso skrivale presenečenja in navdušenja, da jih je sprejel v ekipo: »Tako smo hvaležne, da nam omogočate prakso,« mu je napisala neka zdravnica.
4. Sergej Botkin (1832–1889)
Področje: klinično zdravstvo
N. Kramskoj/Wikipedia
Sergej Botkin je bil neke vrste »Dr. House« 19. stoletja – genialni diagnostik, ki je vrtal globlje od kogarkoli drugega v iskanju izvora različnih bolezni. »Za Botkina zdravi ljudje niso obstajali in vsaka oseba, ki jo je spoznal, ga je predvsem zanimala kot pacient. Diagnostika je bila njegova strast,« je pisal Sečenov o svojem sodobniku.
Botkin je uvedel napredno metodo anamneze (zbiranja zdravstvenih podatkov o pacientu): najprej je pacienta fizično pregledal celovito in brez zadržkov, nato pa ga temeljito izprašal o njegovih težavah. Botkin je vodil Zdravstveno-kirurško akademijo v Sankt Peterburgu, kjer je zdravil tako člane carske družine kot navadne državljane.
Na področju znanstvenega raziskovanja je postavil teorijo o celostnem delovanju organizma kot samostojnega sistema z različnimi organi, ki komunicirajo s telesom. Pred tem so zdravniki različne bolezni zdravili posamično in niso dajali pozornosti na delovanje organizma kot celote. Botkin zato velja za začetnika sodobne teorije klinične medicine.
Velik sistemski napredek pa je zdravstvo doseglo za časa Sovjetske zveze. Preberite, zakaj je bil sovjetski zdravstveni sistem eden najboljših na svetu.