Kandidatka z ruske strani je oklepna plošča, proizvedena v Novosibirsku, ki po besedah proizvajalca ščiti celo pred močnimi ostrostrelskimi naboji puške SVD. Na drugi strani tekmuje neidentificirana plošča, uvožena s Kitajske.
Odpornost oklepa je bila najprej preizkušena z uporabo pištole Grand Power K100 slovaške proizvodnje v kalibru 9x19 mm. Ruski oklep je ostal skoraj nedotaknjen, medtem ko se je, presenetljivo, naboj zabil do polovice kitajske plošče.
Eksperiment se je nadaljeval s puško kalibra 12 Magnum. Ta ni prebila kitajskega oklepa, je pa naredila izboklino na notranji strani, ki bi pri uporabniku ustvarila udarnino in tudi zlom reber. Ruski oklep je prav tako »pridelal« izboklino, a dosti manjšo v primerjavi s kitajskim konkurentom.
Na vrsto je prišel Kalašnikov s slavnim kalibrom 7,62x39 mm, čeprav je še sam voditelj do te točke opazil, »da nima dosti smisla streljati še naprej«. Uporabljen je bil kos iz generacije avtomatskih pušk leta 1969. V kitajskem oklepu je ustvaril izboklino, ki bi skoraj gotovo ubila uporabnika, v ruskem oklepu pa je bila izboklina zanemarljiva.
Nato je bila uporabljena še ruska ostrostrelska puška DVL10 M2, vendar z Natovimi naboji .308 Winchester. Naboj je skoraj v celoti razsul kompozitno keramimo kitajskega oklepa in ustvaril ogromno izboklino na notranji strani, medtem ko je bila škoda na ruskem oklepu spet zanemarljiva.
Zadnja etapa je bila izpeljana z ostrostrelsko puško TSVL-8 Stalingrad z naboji .338 Lapua Magnum. Naboj je na zadnjem delu kitajskega oklepa ustvaril dobesedno žogo, pri ruski konkurenci pa je bila izboklina tokrat malo večja kot prej, a še vedno relativno majhna.
Tako ni bilo dvoma, da balistične zaščite ruske in kitajske proizvodnje ni mogoče primerjati.