S čim se lahko ZDA zoperstavijo ruskim in kitajskim raketam?

Obstoječi ameriški sistemi protiraketne obrambe ne samo da v omenjenem smislu ne zmorejo opraviti svoje naloge, ampak predstavljajo veliko obremenitev tudi za državni proračun. Pri ruskem informacijskem portalu Gazeta.ru so se pozabavali z najzanimivejšimi podrobnostmi iz poročila ameriškega Centra za strateške in proračunske ocene.

Ameriški Center za strateške in proračunske ocene je v kitajskih in ruskih strateških manevrirnih raketah in brezpilotnih letalih prepoznal resno nevarnost za ZDA. Poročilo nosi naslov Protizračna in protiraketna obramba na razpotju: Novi koncepti in tehnologije za zaščito ameriških vojaških baz v tujini. V njem so podrobneje opisane potencialne nevarnosti za ameriške vojaške instalacije po svetu.

Kitajska naj bi po tem poročilu razpolagala z okoli 1.500 operativnimi balističnimi raketami, vključno z raketo DF-26 z dometom preko 3.000 km in možnostjo namestitve jedrske bojne konice. Z njo lahko Kitajci na primer dosežejo pomembno ameriško vojaško bazo na otoku Guam. Temu primerno so Američani raketo poimenovali »Guam-Express«. Drugega asa v kitajskem rokavu predstavljajo rakete tipa Čangžijan-20 oziroma »Dolgi meč« z dosegom do 3.000 km. Tudi te lahko poleg konvencionalnih nosijo jedrske bojne glave z močjo med 20 in 90 kT. Za »dostavo« služijo bombniki H-6H in H-6M, narejeni na osnovi sovjetskega modela Tu-16. Kitajska modifikacija letala lahko v nebo ponese štiri rakete tega tipa, najnovejša verzija pa tudi do šest.

Kar se tiče Rusije, se v poročilu še posebej omenja sistem Iskander-M z raketami 9M729, za katere menijo, da lahko delujejo na razdaljah med 500 in 5.000 km. Poleg tega naj bi bilo še posebej »zastrašujoče« dejstvo, da je Moskva v svojo oborožitev uvedla hiperzvočne rakete H-47M2 Kinžal, ki parajo nebo s hitrostjo 5 Machov.

V poročilu izpostavljajo še to, da Rusija in Kitajska razvijata ofenzivne brezpilotne letalnike dolgega doleta. Trenutno tako poteka razvoj težkega ruskega brezpilotnika z maso 5 t in doletom 10.000 km. Ta model bo imel 48-urno avtonomijo neprekinjenega leta in se bo lahko dvignil do višine 10.000 m. Na podobnih projektih delajo tudi Kitajci, njihovi modeli pa naj ne bi bistveno odstopali od ruskih.

Ameriško protiraketno obrambo trenutno zagotavljajo kopenske sile ZDA, ki imajo na razpolago okoli 50 baterij protizračnega sistema Patriot z okoli 480 lansirnimi enotami in 1.200 prestreznimi raketami. Strokovnjaki pri Centru za strateške in proračunske ocene poudarjajo, da kljub vloženim sredstvom ameriški protiraketni sistem najverjetneje ne bi zmogel nuditi zaščite v primeru množičnega napada. V preteklem desetletju je bil razvoj ameriške protiraketne obrambe namreč osredotočen na obrambo pred medcelinskimi balističnimi raketami, izstreljenimi iz podmornic, pri čemer ameriške prestrezne rakete nimajo lastnih eksplozivnih konic, ampak delujejo po principu kinetične energije. To pomeni, da ob trku ameriške prestrezne in tuje balistične rakete slednjo raznese zaradi eksplozije lastnega eksplozivnega tovora.

Poleg raketnega sistema Patriot ima ameriška vojska na razpolago sedem baterij protiraketnega sistema THAAD z 42 lansirnimi enotami in 500 raketami. Vojska načrtuje nabavo dodatnih dveh baterij, katerih cena znaša vrtoglavih 7,5 milijard dolarjev in bi precej obremenili proračun. Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da obeh sistemov ni mogoče integrirati v enotno protiraketno mrežo.

Ameriški strokovnjaki zato predlagajo razvoj novega koncepta protiraketne obrambe, ki bi bil sestavljen iz dveh zaščitnih »prstanov«. Zunanjega bi tvorili sateliti in brezpilotna izvidniška letala, notranjega pa protizračni in protiraketni sistemi za prestrezanje opaženih raket. Pomembno vlogo pri aktivni obrambi pripisujejo tudi lovskemu letalstvu. Vsi obrambni sistemi bi morali po njihovem mnenju biti integrirani v eno celoto.

V prihodnje Američani načrtujejo uvedbo nekaterih novih tehnologij za protiraketno obrambo. Tukaj je predvsem govora o visokoenergetskih bojnih lanserjih, ofenzivnih brezpilotnih letalih, močnem mikrovalovnem orožju in elektromagnetnih topovih.

Preberite še: Primerjava ameriškaga sistema THAAD in ruskega S-400

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.