V Rusiji se je začela serijska proizvodnja sistemov za boj proti elektronskemu bojevanju, namenjenih raketam zrak-zemlja H-101/H-102, ki jih odlikuje izredno velik domet. To informacijo je razkril svetovalec namestnika direktorja koncerna Radioelektronnije tehnologii Vladimir Mihejev. Namen teh sistemov je zaščititi raketo pred nasprotnikovimi protizračnimi sredstvi. Ruski vojaško-industrijski kompleks trenutno izvaja program modernizacije strateškega letalstva za uporabo zgoraj omenjenih manverirnih raket. Katere pa so njihove glavne lastnosti?
»Po novem naše rakete posedujejo izpopolnjen obrambni elektronski sistem, saj ga tovrstno orožje nujno potrebuje,« je povedal Mihejev za RIA Novosti.
Slobodan Đukić
Kot je za rusko medijsko hišo RT povedal vojaški strokovnjak Jurij Knutov, je namen sistema za elektronsko zaščito na raketah ustvarjanje motenj na sovražnikovih radarjih. Po njegovih besedah je v preteklih letih ruska znanost napravila velik napredek na področju zaščite zračne tehnike in njenih ubojnih sredstev pred radarji zahodne proizvodnje.
»Kompleks za elektronsko bojevanje na raketah se avtomatsko aktivira, čim zazna elektromagnetno sevanje s strani sovražnega radarja. Nato zaslepi sovražne protizračne sisteme in onemogoči njihovo delovanje. Po domače povedano, cilj preprosto izgine z ekrana radarskega operaterja. Ko ta ni viden, ga tudi ni mogoče prestreči,« je razložil Knutov.
V prihodnje bodo manevrirne rakete domače izdelave opremljene z bojnimi glavami, ki bodo ob eksploziji ustvarile močan elektromagnetni val in s tem trajno onesposobile sleherno elektronsko napravo v okolici.
Domet in natančnost
H-101/H-102 so razvili pri konstruktorskem biroju Raduga s ciljem zamenjave obstoječih raket H-55, ki izvirajo še iz sovjetskih časov. Projekt nove rakete se je začel v 90-ih letih prejšnjega stoletja, prva testiranja pa so se odvila leta 1998, čemur je štiri leta kasneje sledila serijska proizvodnja. A raketa ni bila vključena v oborožitev ruskih sil vse do 2012.
Razlog za dvojno poimenovanje rakete sta dve njeni izvedenki: H-101 ima nameščeno koncenvionalno rušilno bojno glavo z ekvivalentom 400 kg TNT, medtem ko ima H-102 jedrsko bojno glavo z močjo od 0,25 do 1 megatone.
Slobodan Đukić
Raketa v dolžino meri 7,45 oz. 7,6 metra, njena masa znaša 2,2 oz. 2,4 tone, medtem ko je premer kalibra 750 mm. Obe omenjeni izvedenki sta namenjeni izstrelitvi na višini okoli 6.000 m, od koder se nato spustita na višino križarjenja med 30 in 70 metri nad tlemi. Elektronski paket, ki je integriran v raketo, je zadolžen za upravljanje in popravke med letom, pri čemer neprestano spremlja relief terena nad katerim raketa leti.
Ena od najpomembnejših lastnosti rakete je njena radarska nevidnost, ki jo omogoča posebna aerodinamična konstrukcija in uporaba materialov, ki nevtralizirajo radarski odtis rakete. Po besedah Knutova naj bi raketa z bodočo integracijo sredstev elektronske, toplotne in optične zaščite postala praktično neulovljiva.
»Radarji bodo zelo težko odkrili tako zaščiten cilj. Še najbolj verjetno je, da bo raketa sestreljena, če jo bo s prostim očesom opazil kak bojni pilot. Teoretično je možno, da se kaj takega zgodi, vendar je v praksi to skoraj nemogoča naloga,« je prepričan Knutov.
Obe izvedenki odlikuje izredno velik domet. Oktobra 2016 je ruski obrambni minister Sergej Šojgu izjavil, da lahko rakete H-101/H-102 z gotovostjo uničujejo cilje na razdalji 4.500 km, medtem ko so se v nekaterih medijih pojavljala ugibanja, o še precej večjih številkah (do neverjetnih 10.000 km). Knutov opozarja, da ne glede na vse špekulacije o dometu, realnih številk, tako kot dejanskih tehničnih lastnosti ne moramo vedeti, saj gre za zaupne podatke. Je pa očitno, da gre za raketo, ki omogoča pilotu letala, da jo izstreli izven sovražnega zračnega prostora, dodaja Knutov.
Naslednja izstopajoča lastnost rakete je njena visoka natančnost. Po informacijah spletnega portala Izvestija, naj bi odklon pri izvedenki H-101 znašal vsega 10 metrov od cilja.
Raketo poganja majhen reaktivni motor TRDD, ki ustvarja potisk 360 kg. Maksimalna dolžina leta raket H-101/H-102 je 10 ur pri hitrosti 970 km/h (kar napeljuje na špekulacije o dosegu 10.000 km)
Med letom raketo vodi procesor za upravljanje, ki korigira smer leta preko spremljanja terena, nad katerim raketa leti. Za orientacijo mu služi satelitski navigacijski sistem GLONASS. Med približevanjem cilju nadzor nato prevzame kar bojna glava in raketo usmeri proti njemu.
Bojna praksa
Konvencionalna izvedenka rakete (H-101) je bila do zdaj prvič uporabljena v Siriji, in sicer točno tri leta nazaj, novembra 2015. Napad so izvedli bombniki Tu-95MS, ki so izstrelili rakete nad Sredozemskim morjem in z njimi napadli teroristične položaje na kopnem. Raketo so nato še nekajkrat uporabili leta 2016 in 2017. Glavne cilje so prestavljale poveljniške točke islamistov.
YouTube
»Vsekakor je uporaba teh raket v Siriji bila izven okvira njihove namembnosti, saj je šlo za cilje, katerih uničenje ni bilo ekonomsko upravičeno glede na to, da je cena rakete izjemno visoka. Obrambnemu ministrstvu je bilo pomembno bolj to, da raketo preizkusijo v realnih vojnih okoliščinah, vključno s strateškim bombniškim letalstvom. Rakete so opravile svoj posel v skladu s tehničnimi specifikacijami proizvajalca,« razlaga Knutov.
Novembra lani je načelnik ruskega generalštaba general Valerij Gerasimov sporočil, da je poudarek modernizacije ruskih zračnih sil ravno na uvedbi raket H-101. Letala, ki lahko nosijo te rakete (bombniki Tu-95MS in Tu-160), predstavljajo glavne adute ruskega strateškega letalstva. Posamezni strokovnjaki menijo, da bi se te rakete lahko znašle tudi v arzenalu bombnikov Tu-22M3.
Tu-95MS je sposoben ponesti do osem raket H-101, medtem ko lahko Tu-160 v svoj »notranji revolver« spravi do 12 teh raket.
»Po mojem mnenju je raketa H-101 prekašala vso tujo konkurenco. Njena proizvodnja je naš odgovor na zadnje modifikacije ameriških Tomahawkov (Tomahawk Block IV). V prihodnosti bodo rakete H-101 postale tudi del oborožitve bombnikov nove generacije PAK-DA. Zaradi ogromnega prostora za posodobitve, ki ga ponuja H-101, smo v bistvu dobili orožje, ki bo našemu strateškemu letalstvu služilo naslednjih nekaj desetletij,« je prepričan Knutov.
Preberite še: Ali bo Rusija izpeljala sovjetske oborožitvene projekte?