Od samega začetka vesoljske dobe je vojaško in politično vodstvo Sovjetske zveze obremenjevala misel na to, da bi se lahko ameriška vesoljska plovila približala njihovim vojaškim satelitom in drugi opremi v orbiti ter jo preučevala, poškodovala ali celo uničila. Zaskrbljenost pri Sovjetih je z razvojem ameriškega Space Shuttla (STS) postala še večja, saj so bili prepričani, da je plovilo narejeno predvsem za vojaške namene in bilo med drugim sposobno odtujiti ali onesposobiti vesoljske postaje in satelite. V luči teh okoliščin je sledil sklep, da se začne razvoj obrambnega orožja za zaščito sovjetskih vesoljskih instalacij.
Orbitalni top
Leta 1975 je ZSSR dejansko izstrelila top iz orbitalne postaje. Trajalo je štirideset let, preden so podrobnosti o tem – prvem in edinem topu v vesolju – prišle na dan. Osnovni namen topa z oznako R-23M Karteč je bil izključno obramba vojaške vesoljske postaje Almaz, katere razvoj je potekal koncem 60-ih in v začetku 70-ih. Top je bil v bistvu vesoljska izvedenka močnega letalskega topa, katerega osnovno različico je za bombnik Tupoljev Tu-22 napravil sovjetski inženir Aron Rihter. Čeprav je ta letalski top precej znan, je njegov »vesoljski bratranec« ostal skrivnost vse do pred kratkim.
Vesoljsko različico je v moskovskem konstruktorskem biroju Točmaš izdelala skupina elitnih strokovnjakov na čelu z Aleksandrom Nudelmanom. V okviru projekta je bil narejen avtomatski top kalibra 23 mm z učinkovitim dometom do 3,5 km in hitrostjo streljanja, ki je variirala med 950 in vse do 5000 nabojev na minuto (verjetno je bila nekje okoli 2500 nabojev na minuto). Top je 180-gramske granate streljal s hitrostjo 690-850 m/s, med kopenskimi testiranji pa je uspešno luknjal kovinske kanistre na razdaljah do 3,2 km.
Da je top deloval tudi v vesolju, je postalo znano šele po razpadu Sovjetske zveze. Prvič so ga sprožili 24. januarja 1975 z vesoljske postaje Saljut-3. Ker nihče ni mogel z gotovostjo napovedati, kako bo delovanje topa vplivalo na premikanje in stabilnost postaje, je bilo poskusno streljanje izvedeno samo nekaj ur pred načrtovano sestrelitvijo postaje in dolgo po tem, ko jo je njena posadka že zapustila (19. julija 1974). Po dostopnih podatkih je top izstrelil tri rafale, pri čemer je bilo skupno izstreljenih 20 projektilov. Za ublažitev trzaja ob streljanju so bili na postaji vključeni raketni motorji.
Verjetno je bilo prav iz tega razloga odločeno, da se na naslednjo vesoljsko postajo Almaz namesto topa montira par prestreznih raket. Poraba dragocenega goriva motorjev za delovanje topa preprosto ni bila ekonomična rešitev.
Laserska pištola za kozmonavte
Približno v istem času, ko so na Zahodu boji z laserskimi pištolami v prvih delih Vojne zvezd v kinodvorane privabili na milijone obiskovalcev, so se sovjetski znanstveniki ukvarjali z razvojem prave laserske pištole za kozmonavte.
Ruski viri se v glavnem strinjajo, da so projekt začeli na Vojaški akademiji strateških raketnih sil Peter Veliki, v muzeju katere lahko tudi vidimo primerek enega od teh biserov tajnega sovjetskega vesoljskega arzenala.
Primerek so predstavili leta 2011 na Sejmu inovacij v Moskvi, ko je predstavnik akademije Demijan Makarenko v video intervjuju pojasnil, da je bila pištola narejena za posadko sovjetske vojaške vesoljske postaje Almaz. Posamezniki so se takrat prenaglili s sklepom, da je bila laserska pištola namenjena samoobrambi kozmonavtov. To bi pomenilo, da so se sovjetske vesoljske posadke pripravljale za oborožene spopade s potencialnimi nasprotniki znotraj vesoljske postaje. Kakorkoli vznemirljivo se to sliši, žal ne drži. Pištola je imela namreč zelo majhno moč.
»Žal mi je, da vas moram razočarati, ampak ta pištola ni smrtonosna. Po sprožitvi ne boste videli nobene luknje v glavi vaše ’’stranke’’,« se je v intervjuju pošalil Makarenko. Pištola je bila v resnici namenjena boju proti satelitom, delovala pa je tako, da z »oslepitvijo« optičnih naprav in druge senzorike onesposobi sovražni satelit, v kolikor bi se ta preveč približal postaji.
Na čelu programa za razvoj pištole je bil generalmajor Viktor Sulakvelidze, ki je delal kot profesor na akademiji Peter Veliki, medtem ko bil za eksperimentalno delo zadolžen Boris Duvanov. V prid celotnemu konceptu je govorilo tudi dejstvo, da je za uničevanje sofisticiranih, a izredno občutljivih navigacijskih in senzoričnih naprav na satelitih zadostovalo relativno malo svetlobne energije, samo okoli 10 Joulov. Že sami optični sistemi na satelitih bi služili kot katalizatorji svetlobne energije in s tem povečali moč pištoli, t. j. prispevali k svojemu lastnemu »cvrtju«.
arhivska fotografija
Glavni izziv za konstruktorje laserske pištole je bila izdelava miniaturne svetilke, ki bi »napihnila« elektrone znotraj laserjev do višjega energetskega nivoja, ki je potreben za ustvarjanje močnejšega svetlobnega snopa. Poleg tega nobena snov, ki je bila uporabljena znotraj pištole, ni smela imeti toksičnega učinka na notranjost postaje in prav tako ni smela biti vnetljiva.
Da bi izpolnili vse te kriterije, so sovjetski znanstveniki napravili žarnico, napolnjeno s kisikom in kovinsko folijo. Namesto tradicionalno uporabljanega magnezija je laser deloval s pomočjo cirkonija, ki proizvaja trikrat več svetlobne energije. Inženirji so uporabili tudi posamezne aditive kovinskih soli, zato da bi valovna dolžina bleska žarnice odgovarjala valovni dolžini laserja. Za »prevodnik« so uporabili itrij aluminij granat kristal, infrardeč laserski snop pa je ustvarjal blesk žarnice.
Žarnica, ki jo je prižgala tungsten renijeva žica, je v okolju polnem kisika svetila od pet do deset milisekund, pri čemer je ustvarila temperaturo okoli 5000 K (pribl. 4726°C). Orožje naj bi imelo na razdaljah do 20 metrov zaslepljujočo moč.
Seveda so žarnice po vsakem blesku pregorele, zato so bile narejene v obliki naboja s kalibrom 10 mm, ki so bili spravljeni v okvir z osmimi naboji. Po »izstrelitvi« vsake svetilke, je bila ta izvržena kot naboj pri običajni pištoli. Inženirji so izdelali še naprednejšo polavtomatsko različico laserskega revolverja s šestimi naboji.
»Laserska pištola s pirotehnično žarnico«, kot je bil uradni naziv pištole, je bila nared za uporabo leta 1984 – sedem let pred zadnjim sovjetskim poletom na vesoljsko postajo Almaz. ZSSR in Ruska federacija sta nato v orbiti vzpostavili še nekaj civilnih vesoljskih postaj, vendar laserskih pištol na koncu kot kaže nikoli niso ponesli v vesolje.
Več o tem, zakaj ruski kozmonavti letijo v vesolje z orožjem, preberite v tem prispevku.