»Nevidna« manevrirna raketa H-101 med odpremo strateškega bombnika Tu-160
Slobodan ĐukićV Rusiji je bila zagnana serijska proizvodnja sredstev za elektronsko bojevanje za manevrirne rakete zrak-zemlja H-101/H-102 z zelo velikim dometom, ki bo zaščitil rakete pred protizračno obrambo potencialnega nasprotnika, je sporočil namestnik drugega moža koncerna Radioelektronske tehnologije Vladimir Mihejev, ki je dal vedeti, da mora imeti tako strateško orožje visoko stopnjo zaščite.
Ruski vojaško-industrijski kompleks sedaj posodablja letala velikega dometa, da bodo lahko sprejela omenjene rakete, zato so se novinarji pri ruski medijski hiši RT vprašali, kakšne so značilnosti teh raket.
Vojaški strokovnjak Jurij Knutov je za RT povedal, da ima aparatura za protielektronsko bojevanje na manevrirnih raketah nalogo, da ustvarja motnje za nasprotnikove radio-elektronske opazovalne naprave. Po njegovih besedah je ruska znanost v zadnjih letih dosegla velik napredek na področju zaščite letalske tehnike in njenih orožij pred radarji zahodne proizvodnje.
»Sistem za protielektronsko bojevanje se na raketah aktivira avtomatsko, takoj ko zazna elektromagnetne valove sovražnih radarjev. On praktično zasleduje sovražnikova sredstva protizračne obrambe in jim onemogoča spremljanje in streljanje. Preprosto rečeno, cilj izgine z ekrana operaterja radarskega sistema, takrat pa prestrezanje postane nemogoče,« je pojasnil Knutov.
Knutov pravi, da ruska vojaška znanost še naprej izpopolnjuje obstoječe protielektronske sisteme za zaščito orožij ruskega letalstva. Manevrirne rakete »domačih umov« bi lahko v prihodnje dobile tudi bojne konice, ki bi ob eksploziji poslale močan elektromagnetni impulz, ki bi trajno onesposobil sovražnikovo elektroniko v določenem radiju okrog mesta eksplozije.
H-101/H-102 je nova manevrirna raketa za izstreljevanje iz zraka, produkt specialistov iz konstruktorskega biroja Raduga za zamenjavo obstoječih sovjetskih raket H-55. Projekt za razvoj te rakete se je začel že v 90. letih prejšnjega stoletja, prva testiranja so se začela leta 1998, serijska proizvodnja pa leta 2002. Vendar rakete niso vstopile v oborožitev ruske vojske vse do leta 2012.
Proizvajata se dve različici: H-101 je opremljena s konvencionalno razpršilno-rušilno bojno konico ekvivalenta 400 kilogramom TNT, H-102 pa s termonuklearno bojno konico z močjo 0,25-1,0 megatone.
Dolžina rakete znaša od 7,45 do 7,6 metra, masa od 2,2 do 2,4 tone, razpon kril 4,4 metra, premer ogrodja (kaliber) pa 750 mm, bojna konica tehta 400 kg. Rakete obeh različic se izstrelijo z višine okoli 6000 metrov, s katere se potem spuščajo na potovalno višino od 30 do 70 metrov nad tlemi. V raketo je vključen elektronski paket, ki skrbi za nadzorovanje in korigiranje letenja in nenehno spremlja relief pod raketo.
Ena od najpomembnejših značilnosti teh raket je nevidnost pred radarji, kar ji omogočata posebna aerodinamična konstrukcija in uporaba posebnih materialov, ki nevtralizirajo radarsko odbojnost. Učinkovita razpršila površina pri raketah H-101/H-102 znaša 0,01 m2, podobno kot pri nevidnih lovcih in bombnikih. Knutov pravi, da bodo z dodatno vključitvijo sodobnih sistemov protielektronskega boja in sredstvi za toplotno in optično zaščito te ruske rakete postale povsem neulovljive.
»Radarskim sistemom bo zelo težko odkrivati tako zaščiten cilj. Največja verjetnost za odkritje in sestrelitev take rakete bo obstajala, če jo bodo opazili piloti v sovražnikovih prestreznih lovskih letalih, kar se teoretično sploh ne more zgoditi, v praksi pa predstavlja skoraj nemogočo nalogo,« poudarja Knutov.
Poleg tega te rakete odlikuje neverjetno velik domet. Oktobra 2016 je ruski obrambni minister Sergej Šojgu izjavil, da bi lahko tovrstne rakete garantirano uničile cilje na razdaljah do 4500 kilometrov, v ruskih in zahodnih medijih pa včasih pišejo o dometu 5000 ali celo fantastičnih 10000 kilometrov, kar predstavlja že medcelinski domet.
»Realnih tehničnih in taktičnih lastnosti raket H-101/H-102 se ne razkriva, te informacije imajo oznako 'strogo zaupno'. Vendar je več kot očitno, da naša raketa predstavlja strateško orožje, ki naši nosilni platformi omogoča izstrelitev daleč onkraj območja, ki ga pokrivajo nasprotnikova sredstva protizračne obrambe,« je v nadaljevanju razložil Knutov.
Še ena dominantna lastnost je visoka preciznost. Po informacijah ruskega medija Izvestija pri manevrirnih raketah H-101 s konvencionalno bojno konico odklon od cilja znaša le 10 metrov pri izstrelitvi z razdalje 10000 kilometrov, to pa je vsekakor osupljivo dober rezultat. Specializirani britanski vojaško-analitični portal Jane's Information Group medtem ocenjuje, da verjetna krožna napaka konvencionalne rakete H-101 dosega 20 metrov, jedrske H-102 pa zgolj 100 metrov. Ko upoštevamo moč teh bojnih konic, je to v vsakem primeru zanemarljivo odstopanje od cilja.
Na ruskih raketah so nameščeni majhni turboreaktivni motorji TRDD, ki ustvarjajo potisk 360 kg. Rakete H-101/H-102 letijo največ 10 ur s hitrostjo 970 km/h (ravno od tod logične ocene analitikov, da lahko raketa leti skoraj 10000 kilometrov daleč).
Ruska raketa je opremljena z inercialnim sistemom vodenja, med letom pa uporablja zmogljiv nadzorni procesor za korigiranje poti leta na podlagi digitalnih zemljevidov in optično-elektronskih merilnikov višine, ki spremlja teren pod letečo raketo v realnem času. Hkrati se rakete H-101/H-102 »orientirajo« še po koordinatah ruskega satelitskega sistema globalnega pozicioniranja GLONASS. V zaključnem delu leta vodenje rakete prevzame avtomatska bojna konica z optično ali radarsko korelacijo, ki fiksira svoj cilj in se usmeri proti njemu z že omenjeno natančnostjo.
Uporaba konvencionalne različice rakete z oznako H-101 je bila zabeležena 17. novembra 2015 v Siriji med napadom ruskih strateških bombnikov Tu-95MS (na teh letalih so izvajali tudi eksperimentalna testiranja teh raket v 90-ih), izstrelitve so potekale nad Sredozemskim morjem. Iste rakete so potem uporabili v Siriji še večkrat v letih 2016 in 2017, ko so uničile močne poveljniške točke terorističnih skupin.
»Vsekakor je uporaba teh raket presegla njene osnovne namene, saj je šlo za ekonomsko neupravičene cilje za visoko ceno. Vendar je bilo za Ministrstvo za obrambo pomembno, da se raketa preizkusi v realnih bojnih pogojih, tudi pri bombnikih z velikim doletom. Gledano v celoti je H-101 odlično opravila svoj posel in potrdila vse svoje tehnične in taktične lastnosti, kot jih je zagotavljal proizvajalec,« o smiselnosti uporabe v Siriji pravi Knutov.
Novembra 2017 je načelnik ruskega generalštaba general Valerij Gerasimov sporočil, da modernizacija ruskega strateškega letalstva poteka ob »usvajanju novih manevrirnih raket tipa H-101«. Platforme s tovrstnim orožjem predstavljajo glavni adut ruskih letalskih jedrskih sil – letal Tu-95MS in Tu-160. Nekateri poznavalci so prepričani, da bodo H-101 našle svoje mesto tudi v oborožitvi bombnikov Tu-22M3.
Tu-95MS lahko na zunanjih nosilcih nosi po osem manevrirnih raket H-101, Tu-160 pa jih lahko v svojem notranjem »revolverskem« nosilcu znotraj trupa nosi celo 12. Knutov zatrjuje, da bodo H-101 oziroma H-102 bistveno povečale sposobnosti letalske komponente v strateški jedrski triadi ruske vojske.
»Mislim, da je ruska manevrirna raketa H-101 prekosila vso tujo konkurenco. Njena proizvodnja je naš odgovor na zadnjo modifikacijo ameriške manevrirne rakete Tomahawk (Block IV). V prihodnje bo H-101 vključen v oborožitev perspektivnih strateških bombnikov nove generacije (PAK-DA). Z ogromnim prostorom za nadaljnje posodobitve pa smo dobili osnovo, ki bo našemu strateškemu letalstvu služila še nekaj prihodnjih desetletij,« je odločno sklenil razmišljanje Knutov.
Preberite še:
Grmenje v Caracasu: Zakaj sploh Rusija pošilja strateške bombnike v Venezuelo?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
