Rusko obrambno ministrstvo in predstavniki vojske javno nikoli ne govorijo o odredu morskih superubijalcev, kot da ta sploh ne obstajal. Vendar v Murmansku v severni Rusiji in Sevastopolu na Krimu obstajata dva tajna centra za usposabljanje morskih sesalcev: Murmanski morski biološki inštitut in Sevastopolski ocenarij. Tukaj se uri »podvodni specnaz«.
Leta 2016 smo na spletni strani za javna naročila (obrambno ministrstvo mora objaviti javno naročilo še za nakup enega žeblja) opazili naročilo za nakup delfinov. Avgusta 2016 so prek razpisa vojaki dobili pet navadnih velikih pliskavk, dve samici in tri samce v starosti od treh do petih let. Vsaka žival je rusko vojsko stala 350 tisoč rubljev (6150 $).
Naloge
Morske sesalce so urili za vojaške namene že v časih Sovjetske zveze, je za Russia Beyond povedal sodelavec Južnega znanstvenega centra Ruske akademije znanosti Genadij Matišov, ki je tudi sam v preteklosti pripravljal programe za usposabljanje morskih sesalcev.
»Njihova glavna naloga je varovanje območja okrog glavne baze flote pred podvodnimi diverzanti. Navadne velike pliskavke se na primer 'pasejo' pred vhodom v zaliv in če opazijo vsiljivca, takoj pošljejo signal operaterju na obali. Potem lahko sovražnika celo sami ubijejo, saj nanje nadenejo posebne nagobčnike s špico,« pripoveduje Matišov.
Živali dresirajo tudi za iskanje torpedov, min in drugo potopljeno vojaško orožje na globinah do 120 metrov.
Kdo se je sploh spomnil, da bi urili delfine?
Valentin Smirnov, ki je znan kot razvijalec strateških raket Topol-M, Jars in Bulava, je novinarju portala Russia Beyond povedal, da so v 80-ih med testiranjem protipodmorniškega sistema Medvedka snovalci izgubili torpedo. Namesto da bi priplaval na površje z vsemi telemetričnimi napravami blizu zastavljenega cilja, se je izstrelek potopil.
Potapljači izstrelka niso mogli najti, čeprav so se mučili z iskanjem sredi kupa podvodnih smeti in zapletenih izdelkov na dnu morskega poligona. Vsekakor pa si konstruktorji niso mogli privoščiti, da bi novo razvojno rešitev pustili na dnu, saj so jo morali predstaviti in o njej poročati pred vojaki. Nekdo iz vrst mornarjev se je potem spomnil, da bi lahko poklicali v ocenarij.
Smirnov v svojih spominih pravi, da so se nad to idejo takrat mnogi smejali, vendar je bila situacija res brezizhodna, zato so se konstruktorji odločili tvegati. Kako presenečeni so bili, ko je delfin našel potopljen torpedo že v nekaj minutah in ga celo povlekel navzgor po vlečnem kablu! Konstruktor ne more razumeti, kako je živali to uspelo.
Pozneje so začeli uriti delfine za desante s helikopterjev in jih spremenili v prave vojaške specialce, ki bi jih lahko poslali kamorkoli za izvajanje vojaških nalog.
Toda leta 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza, je bil program zaustavljen.*
Ima flota tudi danes morske sesalce?
Na začetku so poleg delfinov stavili tudi na bele kite zaradi občutljive eholokacije (določanje svoje lokacije in lokacije drugih). Vodstvo flote je računalo, da bi bele kite namestili pri vhodih, kjer bi služili kot stražarji. Če bi odkrili vojaškega nasprotnika, bi poslali signal dreserju, ta pa bi iz kletk izpustil ubijalske tjulnje.
V Sovjetski zvezi pa še ni bilo primernih naprav, ki bi v realnem času predale točne podatke o situaciji, poleg tega pa beli kiti niso bili primerni za služenje v razmerah Severne flote. Na koncu so jih opustili in osrednji poudarek je bil namenjen tjulnjem.
Navadne tjulnje, pa tudi kolobrjaste in brkate tjulnje, so urili za odkrivanje min in dvigovanje predmetov z morskega dna. Matišov pravi, da zadošča, če živali pokažete predmet, ki ga iščete, pa ga bo potem že sama našla. »Odlično delajo tudi v navezi s potapljači. Lahko jim vsaj prinašajo in odnašajo orodja, lahko pa tudi zaščitijo človeškega gospodarja pred napadi morskih diverzantov,« pripoveduje strokovnjak.
Matišov se spominja ene nenavadne zgodbe s prvih vaj iz protidiverzantskega bojevanja z udeležbo tjulnjev v Severni floti: »Morski diverzanti so dobili nalogo, da se neopazno priplazijo do podmornic in nastavijo mine. Fantov pri tem nismo opozorili, kdo se bo boril proti njim. Že nekaj minut po tem, ko so dresarji odkrili akvarije in so se tjulnji odpravili v zaliv, so na površje priplavali vsi diverzanti, ki so bili že popolnoma izmučeni.«
Glavna ovira pri usposabljanju naših bratov sesalcev pa ostaja »živalski dejavnik«. »Oni bodo vedno ostali živali. Nihče ne more zagotoviti, da se bo tjulenj-specialec vrnil v bazo, ko bo šel na lov ali ga bo zapeljala kakšna samica.«
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
* Opomba: Leta 2018 je časopis Argumenti i fakti pisal, da je po razpadu ZSSR in opustitvi programa (1991-2012) okoli 60 delfinov iz sevastopolskega ocenarija prevzela Ukrajina, ob priključitvi Krima in Sevastopola k Rusiji pa jih je v ruske roke prišlo samo še 6 (v glavnem so se »upokojili« in/ali umrli zaradi starosti). Čeprav je javno naročilo iz leta 2016 ponovno porodilo razmišljanje, da se morda vrača resna uporaba teh živali za uporabo v ruski vojski, je mogoče po drugi strani spremljati izjave, ki so bolj naklonjene zamenjavi živali s »hitrejšimi in cenejšimi« robotiziranimi sistemi, kar pomirja tudi zagovornike pravic živali. Točni podatki o današnji situaciji ostajajo vojaška skrivnost.
Tukaj pa izveste, kako so bili za nemške tanke usodni "samomorilski psi".
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
