Ali lahko Američani »skopirajo« ruske protizračne sisteme S-400?

Sergej Pivovarov /Sputnik
Ameriški Bloomberg je nedavno objavil ekskluzivno novico, da bo Turčija svoje najnovejše raketne sisteme S-400, ki jih nabavlja od Rusije, predala ameriškim strokovnjakom v tehnično preučevanje. Kako verjetno je, da se bo to res zgodilo, in ali lahko ZDA od tega karkoli pridobijo?

Takšen razvoj dogodkov se zdi malo verjeten že ob upoštevanju dejstva, da so Turki vložili ogromno naporov v realizacijo pogodbe o nabavi ruskih protizračnih sistemov. Vsaka predaja nabavljene tehnike tretji strani bi najverjetneje izredno slabo vplivali na ugled Ankare, sicer pa je v pogodbi prisotna tudi klavzula, ki jo kupec mora spoštovati.

Ameriška stran bo vendarle imela omejen dostop do sistema, saj je Turčija članica zveze NATO. Vseeno pa to skoraj zagotovo ne bo ogrozilo integritete tehnologije, ki deluje po zelo zapleteni shemi algoritmov, ki zahteva ogromno časa za razvozlanje. Tega časa pa Američani nimajo na pretek, saj Rusija medtem že končuje veliko naprednejši sistem (S-500).

Potem ko so se v Ankari odločili za nakup ruske tehnike, so ZDA pohitele s poskusom prodaje svojega protiraketnega sistema Patriot, s katero so do takrat zavlačevale. Toda Turčija je julija leta 2017 podpisala nabavno pogodbo z Rusijo v vrednosti 2,5 milijarde dolarjev, ki predvideva dobavo sistemov S-400 do marca 2020. Kasneje sta obe strani dosegli dogovor, da celotno dobavo še pospešita in skrajšata dobavni rok za 6-9 mesecev.

Na pisanje medijske hiše Bloomberg se je odzval tudi tiskovni predstavnik ruskega predsednika Dmitrij Peskov, ki je ponovno potrdil, da je celoten projekt okoli dobave sistema S-400 Turčiji dogovorjen in bodo z njim tudi nadaljevali.

Zanimanje za ruske protizračne sisteme na Zahodu

Ameriško zanimanje za ruske protizračne sisteme ima že dolgo zgodovino. Razpad Sovjetske zveze so ZDA izkoristile za to, da so se dokopale do posameznih kosov napredne tehnike. Tako so Američani med drugim v začetku 90. let uspeli dobiti osnovno različico sistema S-300, natančneje izvedenko S-300P iz leta 1978. Čeprav sistem ni bil več »zadnje čudo tehnike«, je še takrat v marsičem prekašal ameriške sisteme. »Primitivna« sovjetska tehnologija se je izkazala za precej zanesljivo in učinkovito v izpolnjevanju zadanih ciljev. Nato so ZDA od Rusije uspele nabaviti naprednejšo različico S-300V, pri kateri pa je šlo za izvozno izvedenko, ki se v marsičem razlikuje od tiste, ki jo je uporabljala ruska vojska. Na osnovi tehničnih specifikacij omenjenega modela zato ni bilo mogoče dognati vseh zmožnosti »prave« različice.

V Ukrajini se trenutno mudijo ameriški in izraelski strokovnjaki, ki poskušajo prodreti v jedro delovanja teh kompleksnih bojnih sistemov. Ukrajinska vojska namreč prav tako poseduje starejše modele sistema S-300. Poleg omenjenih strokovnjakov so tam tudi izraelski piloti lovcev F-15, osnovni cilj tega ameriško-izraelskega obiska pa naj bi bila podrobna seznanitev s sistemi S-300 na licu mesta. Znano je namreč, da je Rusija Siriji letos dostavila tri raketne divizione sistema S-300PMU-2, ki velja za trenutno najnaprednejšo različico S-300. Sirska vojska je s prisotnostjo tega sistema uspela omejiti delovanje izraelskega letalstva nad in v okolici sirskega zračnega prostora na minimum. Vendar gre pri sistemih, ki jih poseduje Ukrajina (pa tudi Grčija), ponovno za osnovne različice.

Preučevanje in poskusi pridobivanja najnovejše nasprotnikove vojaške tehnike torej niso nič novega. Tega se poslužujejo tudi ruski obveščevalci, tako kot so to počeli že sovjetski med vojno v Afganistanu. Takrat so uspeli zapleniti več kosov ameriških raketnih sistemov Stinger, ki so bistveno doprinesli k razvoju in izboljšanju domače sovjetske tehnike. Med državljansko vojno v Libanonu so Izraelci na svojih tankih uporabljali oklep z dinamično zaščito – ideja, ki je sicer zrasla že na zelniku sovjetskega inženirja Sergeja Smolenskega. Ta oklep so Sovjeti kasneje izboljšali in na njegovi podlagi razvili modele Kontakt-5, Relikt in Afganit, ki jim trenutno v svetu ni para.

Vendar so omenjeni primeri nekaj povsem drugega v primerjavi s kompleksnimi raketnimi sistemi S-300 in S-400. Ruski protizračni sistemi se od ameriških razlikujejo že po osnovnem konceptu delovanja, zato bi jih Američani le stežka kar preprosto »skopirali«, če sploh. Že v manj kot dveh letih pa naj bi v uporabo prišli še novi sistemi S-500.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke