Kako so ruske zračne sani postale slavne po vsem svetu

Model KA-30

D. Černov/Sputnik
Ta izum še danes velja za najhitrejše in najučinkovitejše prevozno sredstvo za vožnjo po snegu.

Sani, ki jih poganja letalski propeler, so kot nalašč za neskončne ruske snežne ravnine, zato ne čudi dejstvo, da so se pojavile ravno v najhladnejši državi na svetu.

Veliki knez Kiril Vladimirovič na saneh leta 1911

Pojavile so se povsem naključno, potem ko so leta 1903 zavoljo testiranj na sani namestili letalski motor. Inženirju Sergeju Neždanovskem je ta kombinacija postala tako všeč, da je patentiral prve »zračne sani«.

Zračne sani Neždanovskega

Osnovni namen novega izuma je bil hiter prevoz blaga in pošte ter uporaba v bojnih operacijah.

RF-8

Zračne sani so bile na snegu hitrejše od avtomobilov in definitivno cenejše od letal.

Vojaške sani so najpogosteje predstavljali dvosedi z lahkim oklepom, avtomatskimi puškami ali topovi. Uporabljali so jih na zaledenelih površinah rek ali jezer, kot sta Ladoško in Ilmensko. Sani so bile »v akciji« tudi v Finskem zalivu.

Zračne sani Josif Stalin

Kljub majhni masi in nizki hitrosti (25-30 km/h) so se sani izkazale za zelo koristno orodje pri boju proti Hitlerjevi vojski v pogojih surove ruske zime.

NKL-16

Maršal Rokosovski je vlogo sani tipa NKL-26 pri odbijanju napadov nemške vojske leta 1942 v Kaluški regiji opisal takole: »Sovražnik je zajet in prestrašen. Nemci so mislili, da so sani v resnici tanki in bili presenečeni, da lahko ti ’’letijo’’ nad globokim snegom.«

Po koncu druge svetovne vojne so iz karoserije avtomobila GAZ-M20 Pobeda in letalskega motorja Al-14 napravili napredne zračne sani Sever-2, a vozilo žal ni opravilo vseh preizkusov, zato je bil projekt opuščen.

Sever-2

V 60. letih so se nato pojavile močnejše sani KA-30 za osem potnikov, ki so drvele s hitrostjo 100 km/h. Agenti KGB so uporabljali različico z nekoliko močnejšim motorjem in več sedišči.

Potniške sani KA-30

Zračne sani tipa A-3 so uporabljali pri iskanju kozmonavtov po pristanku. Leonid Brežnjev se je z njimi vozil na lov, služile pa so tudi režiserju Sergeju Bondarčuku pri snemanju filmske epopeje Vojna in mir leta 1967.

A-3

Danes zračne sani proizvajajo tudi v nekaterih drugih državah na skrajnem severu, npr. v Kanadi in na Norveškem.

Rusija kljub temu ostaja glavni proizvajalec in pokriva kar 90% tega trga.

Priporočamo še: 

Tako za vojno kot za mir: sedem najboljših ruskih hoverkraftov

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke