Zakaj številni Rusi še vedno ne verjamejo, da so bili Američani na Luni?

»Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo«. Znameniti izrek Neila Armstronga je naznanil novo dobo. Človek se je prebil z domačega planeta in prvič stopil na drugo nebesno telo. To je bilo daljnega leta 1969.

Danes se spogledujemo s pristankom na Marsu in beremo novice, ki curljajo iz »skrivne marsovske konference« Elona Muska, vendar hkrati po vseh teh letih nekateri Rusi še vedno ne morejo verjeti v »majhen korak« Armstronga na Luni. Zaroto glede Lune so si kakopak izmislili v ZDA, toda težko bi našli državo, kjer tako veliko ljudi verjame v to zaroto kot v Rusiji. Razlagi, da je ameriška vlada ponaredila pristanek na Luni in vse skupaj posnela v Hollywoodu, verjame, ne boste verjeli … kar 24 odstotkov ruskih državljanov!

Lažne novice iz 90. let

Toda ni bilo vedno tako. V Sovjetski zvezi leta 1969 nihče med uradniki niti med mediji ni podvomil v podvig ameriške ekipe.

NASA

»Ko smo prejeli signal z Lune, je ta prišel z Lune, ne iz Hollywooda,« je jasno rekel ruski kozmonavt Georgij Grečko, član sovjetskega lunarnega programa, ki je bil prekinjen, ko je ameriški Apollo 8 prvič obletel Zemljin naravni satelit. Takrat so prvi polet na Luno spremljali vsi sovjetski izvidniki. Njihove radijske naprave so zaznale signal z Apolla 11 in vse pogovore ameriških astronavtov ob pristanku na Luni.

»Ponarediti takšno odpravo je verjetno vsaj tako težko, kot jo dejansko izvesti,« je v svoji knjigi z naslovom Pot življenja sklenil drugi kozmonavt in konstruktor vesoljskih plovil Konstantin Feoktistov. Za ponaredek bi morali Američani na Luno najprej poslati televizijsko postajo, nato pa še oddajnik. Potem bi morali imitirati še proizvodne obrate za izdelavo plovil in pristanek na Zemlji. To pa je precej zahtevno, celo za velesilo.

Vseeno se je proti koncu 90. let po svetu razširila ta teorija zarote in zajela tudi Rusijo. Nekateri sodobniki menijo, da je nova in šibka Rusija takrat potrebovala neke psevdopatriotske koncepte, v smislu, češ da so Američani prevarali cel svet, vključno s Sovjetsko zvezo, ki je v vsem bila prva. Ampak zakaj je ta mit o lažnem pristanku na Luni še vedno tako živ?

»Velika ameriška laž«

V Rusiji se zgodovina teorije zarote z Luno začne z izidom knjige AntiApollo: Ameriška lunarna afera avtorja Jurija Muhina. V knjigi avtor trdi, da so se denarja za lunarno misijo komaj dotaknili, posnetek pristanka pa naj bi posnel avtor kultnega znanstvenofantastičnega filma 2001: Vesoljska Odiseja Stanley Kubrick. Po mnenju Muhina naj bi v zaroti sodelovali celo sovjetski komunisti in nekateri znanstveniki, zaradi določenih bonitet, seveda.

Astronavta Edwin E. Aldrin Jr. in Neil A. Armstrong med usposabljanjem za lunarno misijo v simuliranem okolju (22. april 1969).

NASA

Vendar »velika ameriška laž« nikoli ne bi postala tako znana, če ne bi imela zagovornike pri vidnih predstavnikih in v medijih.

Novinar Aleksander Gordon je posnel dva dokumentarca o »lunarni zaroti«. Leta 2007 se je v znanstvenem časopisu Aktualni problemi sodobne znanosti pojavil članek, ki naj bi »dokazoval«, da raketa ni mogla prileteti do Lune s takšno hitrostjo, s kakršno je letela. Leta 2018, ko je generalni direktor Roskosmosa Dmitrij Rogozin oznanil načrte za rusko odpravo na Luno, pa je on izjavil naslednje: »Zadali smo si nalogo, da poletimo tja in preverimo, ali so bili (Američani) tam ali ne … Oni pravijo, da so bili, mi bomo pa to preverili.«

Vse te besede slišimo kljub temu, da je Ruska akademija znanosti uradno spoznala »lunarno zaroto« kot lažno, ruski predsednik Vladimir Putin pa jo je označil za »nesmisel«.

Predstava se nadaljuje

Sodeč po socioloških anketah ima 65 odstotkov tistih, ki verjamejo v zaroto, samo srednješolsko izobrazbo. Zanimivo pa je, da so nekateri Rusi tako zagreti za dokazovanje svoje »resnice«, da so začeli v ta namen celo zbirati denar.

Astronavt John Young, pilot lunarnega modula Eagle, hodi po Luninem površju med misijo Apolla 11.

Apic/Getty Images

Leta 2015 so na crowdfunding platformi Boomstarter začeli zbirati denar za projekt mikrosatelita z ogromno kamero, da bi lahko pregledali mesto pristanka Apolla 11. Preko kampanje, ki jo je začel neki bloger, so na koncu namesto prijavljenih 800.000 rubljev (12.000 dolarjev) zbrali kar 218 odstotkov več.

Kdo pa se s tem ukvarja, se sprašujete? Najverjetneje vsi tisti, ki še vedno vztrajajo v večstranskih diskusijah na spletnih forumih, ki so posvečene omenjeni zaroti. Preverite sami, najdete jih lahko ogromno!

Preberite še: Kaj bi Rusija počela z bazo na Luni? Akademija znanosti pojasnjuje …

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.