Ali lahko Rusija prehiti ZDA in Kitajsko v tekmi za Luno?

»ZDA se vračajo na površje Lune in to veliko hitreje, kot si mislite,« je novembra lani na Twitterju zapisal šef Nase Jim Bridenstine. S tem so Američani naznanili, da bodo sodelovali v tekmi za osvajanje Zemljinega naravnega satelita, čeprav so za razliko od Kitajcev to za zdaj samo razglasili na Twitterju. Ljudska republika Kitajska je kmalu zatem poslala svojo sondo na temno stran Lune – prvič v zgodovini človeštva.

Medtem je v Rusiji na seji parlamenta namestnik šefa ruske vesoljske korporacije Roskosmos previdno predpostavil: »Predpostavljam, da se je začela tekma za Luno. Sedaj poteka nekakšno tekmovanje med tremi vesoljskimi velesilami.« S tretjo državo je seveda mislil Rusijo, češ da ona avtomatično spada zraven.

Roskosmos naj bi svoj nov koncept za osvajanje Lune predstavil do spomladi 2019. Sovjetske naprave so bile nazadnje tam daljnega leta 1976.

Zakaj bi sploh morali spet leteti na Luno?

V prvi vrsti so poleti na Luno zelo dragi. NASA nikoli ni več zapravljala toliko, kot v prvih letih 13-letnega programa Apollon, ki je bil zagnan leta 1961 s ciljem pristanka človeka na Luni. Vendar vlada prepričanje, da se bo tak vložek v prihodnje izplačal. Raziskovanje Lune je pomembno za bazične znanosti, prav tako bi lahko na Luni vzpostavili vesoljske centre za odprave na Mars, v katerih bi imeli rezerve goriva in drugih virov. Luna tako predstavlja »vrata« za raziskovanje oddaljenega vesolja.

Za zdaj Luna, podobno kot Antarktika, ne pripada nikomur. »Na Antarktiki velja pravilo: če postaviš postajo blizu jezera, tega ne bi smel delati nihče drug. Na Luni je podobno,« je govoril direktor Inštituta za vesoljske raziskave Ruske akademije znanosti Lev Zeleni. Leta 1979 je bil v OZN potrjen sporazum, po katerem so Luna in vse rudnine na njem »skupna dediščina človeštva«, nad katero nihče ne more razglasiti svoje suverenosti.

A težava je v tem, da tega ni ratificirala nobena od treh vesoljskih velesil, niti Rusija niti ZDA niti Kitajska. Zato je verjetno samo še vprašanje časa, kdaj se bodo začeli spori za vire, ki jih je na Luni zelo veliko. Tam na primer najdemo izotop gelij-3, ki je na zemlji zelo redek, lunarne zaloge pa bi lahko človeštvu zagotovile energijo za vsaj 250 let. Šef indijske organizacije za vesoljske raziskave Kailasavadivu Sivan je temu primerno že izrekel besede: »Države, ki bodo lahko dostavljale ta vir z Lune na Zemljo, bodo obvladovale ta proces.«

Poleg tega obstaja verjetnost, da bo leta 2024 Mednarodna vesoljska postaja (MVP) v sedanji obliki prenehala obstajati. Trenutno približno polovico stroškov za vzdrževanje postaje prispevajo ZDA (cca. 2,5 milijarde ameriških dolarjev na leto), pogodba pa poteče leta 2024. Administracija Donalda Trumpa noče, da bi ZDA ohranjale MVP. NASA že ima načrte, da bi se premestila na okoliško orbito in na Luno, MVP pa bi oddajali v najem zasebnim podjetjem. Kitajske niti nikoli ni bilo na MVP (leta 2020 namerava zagnati lastno vesoljsko postajo), za Rusijo pa je to resna grožnja: morala bo ali leteti na Luno ali pa bo padla na tla.

»Ruski vesoljski program pa tako in tako že stoji na mestu. Težava je v tem, da se program stalno prelaga in spreminja,« je za Russia Beyond povedal inženir Aleksander Šajenko, eden od razvijalcev nosilnih raket Angara-A5 in KSLV.

Nedokončani projekti

Po trenutnih načrtih bi se Rusija najprej odpravila na južni pol na Luni, kjer je v tleh zmrznjena voda. Tam naj bi Rusija po načrtih postavila svojo bodočo bazo. Leta 2020 bi morala na pol poleteti ruska sonda Luna-27 z evropsko opremo na krovu.

Istega leta namerava Rusija na Luno poslati dele ruskega oddelka MVP, iz katerih bi v 30. letih 21. stoletja dogradila lunarno orbitalno bazo in začela z rednimi poleti na novih ladjah.

Sliši se kot dober načrt, a so že nastale težave. Izstrelitev ene od ruskih naprav – Luna-25 – so morali prenesti z leta 2019 na leto 2021. Kot prva v zgodovini bi morala pristati na Luninem južnem polu, a je svet Ruske akademije znanosti odločil, da testiranja »niso dala pozitivnega rezultata«. Rusija je zato že izgubila eno partnerko, Švedsko, ki je svoje instrumente za preučevanje eksosfere oddala kitajski napravi. Obstaja strah, da se bodo takšne odpovedi še nadaljevale.

»Razvoj se konstantno zaustavlja. Do danes nismo ustvarili nove vesoljske ladje Federacija [gradijo jo že 10 let]. Govori se celo, da bo ves projekt prekinjen in bomo raje začeli z modernizacijo Sojuza. Prav tako še vedno ne moremo izstreliti težke rakete Angara A-5,« je za Russia Beyond povedal bivši konstruktor Suhoja Vadim Lukaševič.

Izgubljamo tehnologije

Za podiranjem načrtov tiči še ena težava: Rusija je izgubila tehnologije izstreljevanja, letenja in pristajanja medplanetarnih naprav, ki jih je pridelala v časih Sovjetske zveze. Od takrat je minilo preveč časa, priča smo več kot 40 letom tišine, ko nihče ni letel onkraj Zemljine orbite. Brez prakse so se te veščine izgubile in Rusija tukaj strašno zaostaja, menijo na Ruski akademiji znanosti. Ljudje, ki so znali delati z medplanetarnimi sondami v realnih pogojih, so sedaj v pokoju ali mrtvi.

Kitajska je medtem počasi, a zanesljivo razvijala svoj lunarni program do te stopnje, kot sta jo imeli Sovjetska zveza in ZDA v 60-ih in 70-ih, vendar istega nivoja sedaj ne more doseči nobena od teh dveh držav, meni Aleksander Šajenko.

Rusija bo morala najprej od začetka razdelati mehke pristanke sond na Luni, potem pa dostavo lunarnih tal in delovanje vozil za delovanje po Luni. Vse skupaj za povrh otežujejo še sankcije, saj je Rusija prej okoli 70% vesoljske elektronike nabavljala pri ZDA, česar sedaj ne more več početi. To seveda upočasnjuje proces.

Kako pridobiti več časa

Ali lahko potem Rusijo kar odpišemo? Ne, še ima možnost, je prepričan Aleksander Šajenko. Samo kot en primer sodobnih ruskih dosežkov v vesoljski tehnologiji navede aparaturo DAN (Dynamic Albedo of Neutrons), ki je odkrila vodo na Marsu in Luni, sedaj pa deluje na ameriškem marsovskem vozilu Curiosity, kjer raziskuje prisotnost vode v tleh.

Še en primer je ruski teleskop Radioastron, ki ima enako globalno težo. Dal nam je sliko z največjo resolucijo v vsej zgodovini astronomiji in služil dvakrat dlje od sprva predvidene življenjske dobe, vse do januarja letos.

Obstaja še ena okoliščina, ki bi lahko dala Rusiji več časa. Trumpovim načrtom o privatizaciji ameriškega dela Mednarodne vesoljske postaje ostro nasprotujeta ameriški senat in generalni inšpektor Nase Paul Martin. »Američani se resno bojijo, da bo Kitajska zasedla njihovo mesto na MVP, če bodo pustili postajo in se selili na Luno,« je prepričan Lukaševič. To je samo eden od razlogov, zakaj bi lahko MVP dejansko ostala v orbiti še precej dolgo.

»Naša glavna težava je v tem, da na vseh ravneh nimamo motivacije. Financiranje je zagotovljena, a zdi se, da nihče nima resnega občutka, da je tekmovanje za Luno res nujno potrebno. Obstaja MVP in sumim, da Rusija ne bo resno tekmovala za Luno, dokler bo postaja še funkcionirala po starem,« meni Šajenko.

Preberite še:

Kaj bi Rusija počela z bazo na Luni? Akademija znanosti pojasnjuje …

Rusko-evropska sonda na Marsu odkrila ogromne zaloge vode

Šef ruske vesoljske korporacije: Naredili smo najmočnejši raketni motor na svetu