MiG-25: »Leteča lisica«, ki je dominirala na nebu nad Pakistanom

Dmitry A. Mottl/Wikipedia
Med tajno misijo leta 1997 je neki indijski MiG-25 vstopil v pakistanski zračni prostor, da bi posnel strateško infrastrukturo v bližini Islamabada. Nato se je pilot obrnil in z velikim pokom pospešil nazaj proti Indiji.

Maja 1997 je lovec MiG-25R (NATO klasifikacija Foxbat) indijskih zračnih sil med izvidniško misijo vdrl globoko v pakistanski zračni prostor. Pilot je fotografiral pomembne vojaške objekte in prebil zvočni zid, pri čemer je nad pakistansko prestolnico povzročil velik pok. Preden so Pakistanci lahko ugotovili, kaj se sploh dogaja in poslali svoje lovce, da prestrežejo »drznega« miga, je bil ta že v indijskem zračnem prostoru.

Podrobnosti o misiji so tajne, a postavlja se vprašanje, zakaj se je indijski pilot odločil razkriti svoj položaj nad izredno gosto naseljenim območjem v Pakistanu. Posamezni viri špekulirajo, da je pilot želel pokazati Pakistancem, da njihovo vojaško letalstvo ne more konkurirati indijskemu.

»Letalo je vdrlo v pakistanski zračni prostor pri podzvočni hitrosti na višini okoli 20.000 metrov in tega ni nihče zaznal,« piše portal Spyflight. »Pilot "leteče lisice" (tako so pravili lovcem MiG-25) se je odločil, da pospeši na dva Macha in med vračanjem v Indijo povzroči glasen pok. Pakistanci so za njim poslali nekaj svojih lovcev F-16A, vendar je časa za prestrezanje zmanjkalo.«

Indija incidenta ni priznala, medtem pa je takratni pakistanski zunanji minister Gohar Ajub Kan trdil, da je indijski lovec fotografiral strateško infrastrukturo v okolici Islamabada. Pakistanska vlada je prebijanje zvočnega zidu smatrala za provokacijo, s katero naj bi Indijci želeli pokazati, da pakistanske zračne sile nimajo letal, ki bi se lahko kosala z indijskimi.

S hitrostjo blizu treh Machov (3.700 km/h) in zmožnosjo letenja na višinah med 20.000 in 30.000 metri so migi leteli hitreje in višje od kateregakoli drugega letala. Na teh višinah je bilo letalo praktično nevidno za pakistansko radarsko mrežo. Samo zračni pok in nenavadno spuščanje lovca sta omogočila Pakistancem, da so zaznali »letečo lisico« in za njo poslali nekaj svojih lovcev iz zračne baze Sargodha. A lov je bil nesmiseln, saj so se zasledovalci z lovci F-16 lahko dvignili na največ 15.000 metrov.

Šviganje preko meje

Kar 25 let (med 1981 in 2006) je osem migovih »petindvajsetic«, stacioniranih v zračni bazi Bareilly v indijski zvezni državi Utar Pradeš na severu države, brez kakršnekoli konkurence preletavalo Pakistan in včasih tudi Tibet na kitajski strani. V teh misijah so naredili nešteto fotografij v visoki ločljivosti in radarske posnetke stanja na tleh. Poleg tega so prestregli elektronske signale pakistanskih in kitajskih komunikacijskih mrež. V povprečju so izvedli po 10-15 misij na mesec.

MiG-25 je bil tajno orožje Sovjetske zveze proti ameriškim bombnikom, zato ga niso izvažali niti najtesnejšim zaveznicam Varšavskega pakta. Dezertiranje pilota Viktorja Balenka leta 1976 pa je to tajnost praktično izničilo do te mere, da so Sovjeti letalo začeli izvažati. Letalski strokovnjak Šiv Arur takole citira nekdanjega načelnika indijskega vojnega letalstva Idrisa Hasana Latifa: »Bil sem šokiran in navdušen, ko sem leta 1980 izvedel, da nam Sovjeti ponujajo lovce MiG-25. Po telefonu sem poklical gospo Gandhi (Indira Gandhi, takratna indijska premierka, op. prev.), ki mi je dala proste roke pri odločitvi. "Leteča lisica" je bilo najboljše letalo na svetu in zdaj smo jo končno lahko dobili tudi mi.«

Trden kot žebelj

Fotografije indijskih lovcev sicer ostajajo tajne vse do danes, nam pa slavni letalski pisec in avtor številnih knjig Jefim Gordon nekoliko osvetli njihove skrivnosti.

MiG-25 (Foxbat R) nima obrambne oborožitve, ampak se zanaša na svojo izredno visoko hitrost in zmožnost letenja na velikih višinah, da se izmakne poljubnemu nasprotniku. V knjigi z naslovom MiG-25 Foxbat, MiG-31 Foxhound: Ruska prva linija obrambe Gordon piše: »MiG-25RB (izvidniško-ofenzivna različica) in njegove izvedenke so bili zelo priljubljeni pri posadkah zaradi svojih izrednih sposobnosti: visoke hitrosti, kakovosti kamer, sposobnosti opazovanja ogromnih regij s samo enim preletom in nizke dovzetnosti za nasprotnikov ogenj«.

Izvidniška »leteča lisica« je lahko zaznala parkirana letala, vlake, ladje, pa tudi mostove in podobne objekte. Indijsko vojno letalstvo je pogosto organiziralo posebne misije za kopenske sile, pri katerih je bilo potrebno zbirati obveščevalne podatke o oklepnih zmogljivostih Pakistana. Slika, ki jo je prikazal radar, je bila razvita na terenu z vozilom s posebno opremo. Po besedah nekdanjega poveljnika v indijskih zračnih silah Aloka Čauhuana je bilo mogoče s temi letali mapirati državo v velikosti Pakistana v manj kot desetih misijah.

Lovec je lahko deloval v vseh podnebnih pogojih, celo v hangarjih, kjer so jih imeli parkirane, ni bilo potrebno nameščati klimatskih naprav. MiG-25 je bil izjemno nezahteven za vzdrževanje, zanj je bilo potrebne manj specializirane opreme in ljudi kot pri podobnih letalih zahodnega porekla.

Gordon dodaja: »Verjetno najbolj impresivna stvar v zvezi s petindvajsetico je to, da je lahko dosegal izjemne rezultate kljub svoji razmeroma preprosti zasnovi in nizki ceni. To je omogočalo proizvodnjo v velikih količinah in prav tako velik izvoz. Zanimivo je tudi dejstvo, da je šla edina iraška zračna zmaga v katerikoli bitki med zalivsko vojno leta 1991 prav na račun tega miga, ki je sestrelil lovsko letalo F/A-18 Hornet ameriške vojne mornarice. MiG-25 lahko še danes obvladuje nebo nad mnogimi državami«.

Lovec je nosilec kar 29 svetovnih rekordov, med katerimi je tudi rekord v višini letenja. Tega je 21. avgusta leta 1977 dosegel sovjetski testni pilot Aleksander Fedotov, ki se je z migom dvignil na višino 37.649,81 metra.

Let v somrak

Ko je Indija nabavila satelite z visoko resolucijo, ki so bili sposobni delati tako natančne posnetke, da so vidne celo registrske tablice na vojaških tovornjakih, je potreba po izvidniških letalih nad sovražnikovim ozemljem praktično izginila. MiG-25R je postal relikt hladne vojne.

Pojavilo se je tudi vprašanje glede dobave rezervnih delov iz Rusije. Poveljniki indijskega vojnega letalstva so izvedeli, da je Rusija zaprla tovarne, v katerih so proizvajali rezervne dele za »leteče lisice«, poleg tega pa so uničili tudi načrte (kar v letalskem svetu ni nič čudnega, saj so isto počeli Američani s svojimi tajnimi vohunskimi letali SR-71). Indija je zato bila prisiljena v uporabo delov, ki so jih lahko proizvedli doma, kar pa je predstavljalo določeno tveganje za funkcionalnost letal.

Eskadrilja, ki je letela s temi migi, se je upokojila, mi pa upamo, da bo Indija nekega dne obelodanila zgodbe o drznih misijah, ki so jih izvajala ta močna letala in njihovi hrabri piloti.

Rakeš Krišnan Simha je novozelandski novinar in analitik mednarodnih odnosov. Mnenja, izražena v članku, so osebna.

Preberite še: 37 km nad Zemljo in druge zanimivosti iz življenja lovca MiG-25

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke