V samo 13 dneh so indijske zračne sile močno načele mit o nepremagljivosti vojnega letalstva ZDA. Od 15. do 27. februarja 2004 je na območju baze Gwalior v Indiji potekala vojaška vaja Cope India. Sodeč po javno znanih poročilih so bili indijski piloti v zadetkih boljši od Američanov v neverjetnem razmerju 9:1, kar je sprožilo pravi šok v ameriškem obrambnem establišmentu.
Pentagon je poskušal zmanjšati pomen dosežka indijskih zračnih sil, na svoj način pa so se odzvali tudi v ameriških zračnih silah. Novinar David A. Fulghum je v reviji Aviation Week & Space Technology’s tako citiral polkovnika Mika Snodgrassa, poveljnika 3. krila ameriških zračnih sil v bazi Elmendorf na Aljaski: »Izid vaje je izključno rezultat tega, da so izvajali taktike, ki so bile naprednejše od tega, kar smo pričakovali. Pripravili so scenarij poteka igre, če ta ni deloval, pa so si v zadnjem trenutku premislili in naredili spremembo (taktike v zraku).«
Izkazali so se migi in suhoji
O indijskih lovcih, ki so se soočili s šestimi F-15C iz tretjega krila, je Snodgrass dejal: »Za najboljša lovca indijskih zračnih sil sta se izkazala MiG-21 Bison, nadgradnja osnovnega MiG-21 ruske proizvodnje, in Su-30MK Flankter, ki je prav tako narejen v Rusiji.«
Vodja ekipe ameriških zračnih sil polkovnik Greg Newbech pa je glede indijskih pilotov na vaji komentiral: »Zadnja dva tedna smo videli, da se lahko indijske zračne sile enakovredno kosajo z najboljšimi zračnimi silami na svetu. Ne zavidam pilotu, ki bi se moral soočiti z indijskimi zračnimi silami in bi jih podcenjeval; v takem primeru se ne bi vrnil domov.«
Nadaljeval je z omembo taktične uporabe ruskih letal: »Dobro so se odločali, kdaj poslati svoja napadalna letala. MiG-21 je spremljal (MiG-27) Flogger za integralno zaščito. Sestavili so zelo dobro (radarsko) sliko o svojem početju in bili sposobni sprejemati dobre odločitve, kdaj vključevati letala in kdaj se umakniti.«
Časnik Times of India je takole povzel izid soočenj v zraku: »Ameriške zračne sile so podcenjevale pilote indijskih zračnih sil in njihove številčne veščine. Mislili so, da imajo znova opravka s kakšnimi iraškimi ali iranskimi piloti.«
V Washingtonu se je dvignilo veliko prahu
Ameriško vodstvo, ki je bilo navajeno slišati, da je nad ZDA samo še bog, se je skorajda kolektivno razpočilo. Tretje krilo zračnih sil je komajda dobro začelo pakirati kovčke v Gwaliorju, ko je republikanski kongresnik iz Kalifornije Duke Cunningham pred pododborom za proračunska sredstva za obrambo izjavil, da so v neposrednih spopadih z indijskimi silami lovci F-15C ameriških sil izgubili v več kot 90 odstotkih primerov.
Njegova izjava je dvignila veliko prahu v Washingtonu DC. Nekateri zahodni vojaški analitiki so poskušali zmanjšati pomen rezultata z besedami, da ameriške zračne sile na vajo niso pripeljale svoje najboljše opreme in da so se ameriški piloti borili s številnimi preprekami. Kaj se je zares zgodilo?
Hendikepirani in povsem nepripravljeni
Prvič, res je, da lovci F-15C na vaji Cope India 2004 niso bili opremljeni s faznimi rešetkarskimi radarji AESA (Active Electronically Scanned Arrays) – sicer jih tudi indijski lovci niso imeli. Drugič, Američani so pristali na indijsko zahtevo, da se borijo v razmerju 1:3, kar pomeni, da se je šest ameriških letal borilo proti 18 indijskim. In tretjič, Američani so pristali na to, da ne bodo simulirali napadov z raketami, ki lahko dosežejo cilje onkraj vidnega polja. To se res ne sliši kot pošten in enakopraven boj.
Ampak, pozor. Vprašajte se, katero vojno letalstvo bi porabilo na milijone dolarjev za dvotedensko vajo, v katerih+ bi bila letala na drugi strani zgolj topovska hrana? Indijske sile se tega gotovo ne bi šle, saj gre za resno profesionalno organizacijo. Poleg tega se vprašajmo: Zakaj bi ameriške zračne sile pripeljale v Indijo vso to visokooktansko vojaško opremo samo zato, da bi jih nekdo tako potolkel?
V indijskih zračnih silah verjamejo, da so močni v bojih na blizu, na tem področju trenirajo enako trdo kot zračne sile na Zahodu. Drugič, indijske zračne sile niso uporabile naprednih lovcev Su-30MKI, ampak samo starejše Su-30, ker so radarske frekvence na različici MKI vojaška skrivnost. Nima pretiranega smisla, da nasprotniku vašega partnerja preveč razkrivate bojne strategije.
Razumeti je željo Indijcev, da bi izenačili možnosti, a zdi se nelogično, da bi ZDA vnaprej pristale na takšne hendikepe. A so v resnici ameriške zračne sile na to pristale, ker so si obupno želele pobliže spoznati legendarne flankerje.
Zakaj so ameriška letala izgubila
Tako enostranski izid je mogoče pojasniti z razliko v slogih bojevanja v obeh letalstvih. Indijske zračne sile so kombinirale različna letala, višine in formacije, za ameriškega pilota pa se zdi, kot da se je zataknil v taktiki prestrezanj ob podpori s tal iz časov hladne vojne, ki dajejo malo manevrskega prostora posameznemu pilotu. Med simuliranim zračnim bojem sta bila očitna šibka učinkovitost posadk in omejenost njihovega delovanja.
Poleg tega se ameriški piloti lovcev urijo v zaprtem sistemu, v katerem še vedno vlada iluzija, da ima ameriška vojska očitno premoč. Velja verjetje, da ogromna številčna prednost (spomnimo se tisočih napadov z bombniki na mali in nemočen Irak) in tehnološka pirotehnika omogočata lahko prevlado ZDA.
Mit o absolutni prednosti ameriških lovcev se je še utrdil leta 1982, ko so Izraelci porazili 82 sirskih migov, sami pa izgubili samo dva lovca ameriške proizvodnje. Vaja Cope India 2004 pa je pokazala, da so kakovostne veščine uniformiranih mož pomembnejše od letal, ki jih oni upravljajo v zraku.
Ponovitev na Cope India 2005
Ker je vaja Cope India 2004 sprožila tak vihar, sta se indijsko in ameriško letalstvo za naslednje leto dogovorila za vajo z mešanimi ekipami, v katerih so bili pomešani indijski in ameriški piloti. Toda opazovalci in udeleženci vaje Cope India 2005 so omenili, da so presenetljivo pogosto v srečanjih, zlasti tistih med ameriškimi F-16 in indijskimi Su-30MKI, prevladali indijski piloti.
Vaja Cope India 2005 je dokazala, da uspeh indijskega letalstva eno leto prej ni bil naključje. Upokojeni komodor zračnih sil Jasjit Singh, sicer tudi direktor Centra za študije zračnih sil v New Delhiju, je dejal: »Od hladne vojne je veljalo splošno prepričanje, da je Indija država tretjega sveta s sovjetsko tehnologijo in da kamorkoli je šla tehnologija s sovjetsko podporo, se tam ni izkazala. Rezultati so ta mit razblinili.«
Mit o nevidnosti
Nekateri iz podpornikov ameriških zračnih sil rezultate upravičujejo tudi z besedami, da je bila vaje Cope India 2004 organizirana zato, da pripravijo teren za lovce F-22 in F-35. Ampak ti veliki projekti, ki so lahko prinašali več stroškov kot koristi, so se izvajali že od prej in niso potrebovali dodatnega zagona. Ni se ravno zgodilo, da bi se fantje v Lockheed Martinu zbudili na noč po debaklu v Gwaliorju in dobili poziv, da se vrnejo na delo.
Dinamika razmerij v zraku
Deset let po tej vaji, ki je spremenila paradigmo (članek je bil prvotno napisan leta 2014 v angleščini, op. ur.), so indijske udarne sile dobile že povsem drug videz. Starejši MiG-21 so šli v pokoj, odpis MiG-27 je (bil) načrtovan do leta 2017 (leta 2019 je še v uporabi različica MiG-27UPG, op. ur.). Z vse modernejšimi različicami Su-30MKI z vzdržnostjo, kot je ne najdemo pri zahodnih lovcih, tekmece indijskih zračnih sil in ameriške oblikovalce čaka še veliko neprespanih noči.
Za ZDA je bil Cope India kot alarm. Preveliko zanašanje na nevidnost in radarje z dolgim dometom je privedlo do generacije nefleksibilnih in predvidljivih pilotov. Taka strategija se obrestuje proti šibkejšim nasprotnikom, kot sta Irak ali Libija, a je enačba čisto drugačna, ko nasproti stoji dobro izurjen in inovativen nasprotnik, kot sta Indija ali Vietnam.
Prav tako se ne bi splačalo podcenjevati nasprotnikov. Če so bili izkazani učinki indijskih letal Mirage 2000 in Su-30 pričakovani, je ameriške zračne sile MiG-21 Bison grdo presenetil. Pozitivne odlike MiG-21, kot so nizka radarska opaznost, zmožnosti glede nenadnih sprememb gibanja in poskočno pospeševanje, so na Cope India odigrale ključno vlogo.
Za povrh so rakete zrak-zrak R-73 z vizirjem na čeladi (HMD) in izboljšanim namerjanjem (high-off-boresight) spremenile MiG-21 v odločilnega akterja v scenarijih bojev znotraj vidnega polja. Hkrati so dale težo trditvam ruskih funkcionarjev, da je poznejše lovce druge generacije MiG-21 mogoče pretvoriti v bojne platforme četrte generacije.
To ima resne učinke za zračne sile, vključno z nevidnimi lovci. Na neki točki se bodo lovci tipa F-22 ali F-35 morali približati v območje vidnosti in takrat bi lahko bile rakete z lovcev MiG-21 smrtonosne. Ali kot je slikovito nekoč izjavil Ben Labeth iz Rand Corporation: »V bojih v vidnem polju ima vsak enako možnost za smrt.«
Dobro za Američane, da so odkrili svoje pomanjkljivosti v miru in ne v vojni. Če bi se piloti tretjega krila soočili z ruskimi zračnimi silami med hladno vojno, se bi najbrž težko vrnili nazaj na Aljasko.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Preberite še: V zraku so se prvič soočili ruski Su-30 in ameriški F-16, in sicer iz vrst Indije in Pakistana