Dinamična obramba: Kakšna je logika za uvajanjem novih sistemov S-350 in S-500?

Wikipedia
Ruska vojska za svoje potrebe ne bo več kupovala dodatnih sistemov S-400 Triumf. Predmet naslednjih nabav bosta sistema S-350 Vitjaz in S-500 Prometej. Čemu bosta služila in kako se vključujeta v rusko protizračno obrambno doktrino?

Aprila letos so se pojavile informacije o začetku serijske proizvodnje naprednih protizračnih sistemov srednjega dometa S-350 Vitjaz, v naslednjih dveh tednih pa je prišla še vest o zaključku testiranj sistema dolgega dometa S-500 Prometej. Rusko obrambno ministrstvo je medtem že dalo tudi zeleno luč za serijsko proizvodnjo slednjega.

Novi triumfi gredo v izvoz

V okviru ruskega državnega oborožitvenega programa za obdobje 2011-2020 je glavnega aduta predstavljal sistem dolgega dometa S-400 Triumf. Vojska je skupno naročila 56 divizionov tega sistema, od katerih jih je 54 že bilo dostavljenih do konca leta 2018.

S-400 Triumf

Ta količina je zagotovila preoborožitev okoli polovice protizračnih raketnih polkov v ruskih oboroženih silah (posamezni polk je sestavljen iz 2-3 raketnih divizionov). Polki, ki v tem času niso dobili novih triumfov, še naprej razpolagajo s sistemi S-300 v različnih izvedenkah.

Sistemi S-400 Triumf za rusko vojsko trenutno ne predstavljajo več prioritete, zato bo v naslednjih desetih letih težišče njihove proizvodnje usmerjeno na izvoz. V tem obdobju naj bi vojska nabavila še okoli dvajset raketnih divizionov tega sistema, nato pa se bo fokus usmeril v modernizacijo prve serije Triumfov, ki so bili sprejeti v oborožitev že pred 12 leti.

Osnovo proizvodnega programa v naslednjem ciklu opremljanja protizračnih enot ruske vojske bosta tvorila sistema nove generacije S-500 Prometej in S-350 Vitjaz.

Uvajanje Prometeja v aktivno oborožitev

Družino S-300 so proizvajali v dveh osnovnih izvedenkah (S-300P in S-300V), ki sta si po svoji osnovni namembnosti popolnoma različni: prva je namenjena posredovanju proti letalom in vodenim raketam, druga pa je bila specializirana za prestrezanje taktičnih raket. S-500 Prometej bo združeval obe funkciji, s tem da bo poleg tega zmogel prestrezati še objekte, ki letijo s hiperzvočno hitrostjo, in medcelinske balistične rakete. Za osnovno protiletalsko raketo bo Prometeju služila 40N6, katere domet znaša 400 kilometrov in s katero so prav tako opremljeni sistemi S-400. Za prestrezanje balističnih ciljev in hiperzvočnih letečih objektov pa je v razvoju popolnoma nova družina raket z oznako 77N6, ki bo zamenjala dosedanje modele 9M82 (v oborožitvi S-300V). Posebnost teh novih »protiraket« je v principu prestrezanja cilja z udarno in ne eksplozivno silo; raketa se namreč v cilj zažene z dovolj visoko hitrostjo, da ne potrebuje lastne eksplozivne sile za njegovo sestrelitev.

S-300P

Po dosedanjih informacijah naj bi učinkovit horizontalni doseg Prometeja znašal 600 kilometrov, medtem ko bi po višini moral opazno presegati zmožnosti sistema S-400; tukaj je govora o številki 185 kilometrov, kar pomeni, da bo Prometej potencialno zmožen prestreči medcelinsko raketo, ki bi priletela iz bližnjega vesolja, ali celo izvidniške satelite.

S-300V

Razvoj sistema S-500 Prometej sega dobri dve desetletji v preteklost, v začetku tega desetletja pa se je začela proizvodnja njegovih posameznih eksperimentalnih delov. V okviru državnega programa opremljanja ruske vojske za obdobje 2011-2020 je bilo predvideno, da bo prva skupina Prometejev (10 raketnih divizionov) postopoma uvedena v aktivno oborožitev protizračnih sil »po letu 2017«, a se je uvajanje nekoliko zavleklo, tako da bo prvi divizion sestavljen nekje v prvi polovici leta 2020, medtem ko bo serijska proizvodnja stekla še leto dni kasneje, od 2021 naprej.

Kje pa so obrambne prioritete Rusije in kaj konkretno želi s temi sistemi zaščititi? Vojaški analitiki se v glavnem strinjajo, da bodo to najprej samostojne cone najvišjega pomena, torej območja, kjer stojijo najpomembnejši vojaški in civilni objekti. Poleg zaščite prestolnice bodo postopoma vzpostavljeni obrambni prstani okoli večjih industrijskih in transportnih središč ter okoli regij, kjer so nameščene strateške medcelinske rakete ruskih oboroženih sil.

Na podlagi tega lahko predvidevamo, da bo nabavna količina sistemov S-500 verjetno omejena na 20-30 divizionov, ki bodo v verigi skupne protizračne obrambne mreže predstavljali »češnjo na torti«.

Neprebojni zid za bombe in rakete?

Protizračni raketni sistem S-350 Vitjaz je relativna posebnost ruske vojne industrije. Na prvi pogled se zdi, da je velik vpliv pri njegovem razvoju igral raketni sistem KM-SAM, ki ga je po naročilu Južne Koreje izdelal ruski koncern Almaz-Antej. Vitjaz precej spominja tudi na pomorsko različico protizračnega sistema Redut, ki je nameščena na nekaterih korvetah ruske mornarice. Podobnost se kaže predvsem v tipih raket kratkega (15 km) in srednjega dosega (100 km), ki jih uporabljata oba sistema.

Lansirno vozilo 50P6E

Kakšna bo vloga sistema S-350 v kontekstu ruske doktrine zračne obrambe?

Kot prvo, baterije S-350 bodo postopoma zamenjale zastarele S-300PS, ki izhajajo še iz 80-ih let prejšnjega stoletja. Rakete, ki jih uporablja S-300PS, so na koncu svoje uporabne življenjske dobe, medtem ko je radarsko-elektronska komponenta zastarela in ne odgovarja več potrebam današnjega časa. Nov tip rakete (9M96), namenjen za S-350, ima neprimerljivo manjšo maso in dimenzije od svojega predhodnika (5V55), ki izvira še iz 70-ih let prejšnjega stoletja.

Manjša masa in dimenzije pomenijo povečano kapaciteto; za razliko od S-300PS, ki je lahko nosil štiri rakete, bo S-350 Vitjaz lahko lansiral po dvanajst raket. S tem bo dopolnjeval raketne enote S-400, ki imajo prav tako manjše število raket, a s precej daljšim dometom.

Logika za novim sistemom srednjega dometa je torej v povečanju gostote ognja protizračnih enot. Tako bo na primer že samo en raketni divizion S-350, sestavljen iz osmih lansirnih enot, imel v svojem arzenalu po 96 raket, namesto 32, kolikor je bila dosedanja kapaciteta pri S-300PS. V kombinaciji s sodobnim radarskim kompletom bo Vitjaz nudil bolj zanesljivo zaščito pred t. i. jadralnimi bombami (glide bombs), manevrirnimi izstrelki in brezpilotnimi letalniki.

Dva tipa protizračnih raket za sistem S-300

Integracija štirih lansirnih zabojnikov z raketami kratkega dometa 9M100 bo dodatno povečala gostoto ognja posamezne enote, ki ima lahko nameščenih po 12 kontejnerjev. To preračunano pomeni, da bo posamezna enota imela na voljo 48 raket kratkega dometa, posamezen divizion pa skoraj 400 teh projektilov. Mrežo ruske protizračne obrambe sicer dopolnjujejo še drugi sistemi, ki jih tukaj nismo izpostavljali, npr. Pancir in Tor.

Pomemben vidik je tudi cena proizvodnje, ki je v primeru S-350 seveda bistveno nižja od S-400 in S-500, to pa ustvarja soliden potencial za izvoz, podobno kot ga je nekoč sistem S-300. Očitno torej je, da sofisticirana in gosta protizračna obrambna mreža predstavlja ključno komponento ruske vojaške doktrine. Hkrati ruska vojaška industrija očitno ni preveč izbirčna in omejena, kar se tiče izvoza, saj s svojo tehniko zalaga ne samo ruske zaveznice, kot sta recimo Sirija in Venezuela, ampak tudi Južno Korejo in celo Turčijo, ki je druga največja članica Nata.

Preberite še:

Uči se, raketaš: Ruske sile čakajo na prvi komplet raketnih sistemov za zračno obrambo S-350 Vitjaz

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke