Ruski časopis Kommersant je v duhu vsesplošne priljubljenosti HBO-jeve miniserije Černobil strokovnjake povprašal, kako se je po nesreči spremenila varnost jedrskih elektrarn, kdo je odgovoren za varnost jedrskih elektrarn v sodobni Rusiji in kdo bi odstranjeval posledice, če bi do podobne nesreče danes prišlo danes. Na kratko smo povzeli mnenja vseh intervjuvanih strokovnjakov iz članka.
Maksim Konjušin, višji predavatelj na katedri za jedrsko in toplotno energetiko Sanktpeterburške politehnične univerze Petra Velikega (SPbPU)
Danes je le malo verjetno, da bi prišlo do nesreče, podobne tisti v Černobilu. Sodobne jedrske elektrarne imajo bistveno strožje standarde in mnogo različnih aktivnih in pasivnih varnostnih sistemov, ki preprečujejo uhajanje radioaktivnih snovi v okolje, primer so denimo zaščitne »pasti za talino« na sodobnih blokih ali izboljšane tehnologije za učinkovitejše sproščanje presežne toplote iz reaktorjev. Pri upravljanju JE velja »varnostna kultura«, ki predpisuje individualno odgovornost vsakega zaposlenega za svoja dejanja in varnost elektrarne. Na določeno obdobje potekajo varnostna preverjanja vseh jedrskih elektrarn. V primeru nesreče bi vojska in ministrstvo za izredne razmere evakuirala prebivalce iz bližnjih okrajev, sledilo bi odstranjevanje posledic.
Wikipedija/Arhiv RIA Novosti/Sergej Pjatakov/CC-BY-SA 3.0
Vjačeslav Almjašev, docent na katedri za fizikalno kemijo Elektrotehnične univerze LETI v Sankt Peterburgu in vodja oddelka za raziskovanje težkih nesreč na Znanstveno-raziskovanem tehnološkem inštitutu A. P. Aleksandrova (NITI)
Izkušnje z upravljanjem jedrskih elektrarn po svetu kažejo, da nikoli ni mogoče popolnoma izključiti možnost nesreče »černobilskega tipa«. Ampak kolikor je več varnostnih sistemov ter izdelanih scenarijev možnih nesreč in ukrepov za zmanjševanje posledic, toliko manjša je verjetnost.
Eden od trendov na trgu rešitev za jedrske elektrarne je povečevanje zmogljivosti jedrskih blokov, kar samo po sebi povečuje možnosti za težke nesreče. Po drugi strani se uvajajo tudi novi aktivni in pasivni varnostni sistemi, ki bi morali te možnosti zmanjševati. V zadnjem času se posebej obsežno razvijajo nove vrste goriv, ki bi bila manj nagnjena k težkim nesrečam.
Možnosti nesreče žal ni mogoče zavrniti zaradi več zaskrbljujočih dejavnikov. Mnogi zavračajo izpopolnjevanje »pasti za talino«, čeprav bi lahko za to uporabili številne nove eksperimentalne podatke in ocene, menijo, da za to ni potrebe in so novi sistemi ustrezni. Eksperimentalno raziskovanje procesov v reaktorjih z nesrečami nima podpore zaradi iluzije, da že uresničeni ukrepi in tehnične rešitve sami po sebi izključujejo težke nesreče. Toda zgodovina priča, da se negativni scenariji uresničijo prav takrat, ko so ljudje absolutno prepričani, da so nemogoči.
Georgij Tihomirov, namestnik direktorja Inštituta za jedrsko fiziko in tehnologijo Nacionalne raziskovalne jedrske univerze MIFI
Katastrofa, kot je tista iz Černobila, je danes preprosto nemogoča. V današnjih aktivnih blokih so odstranjene posebnosti reaktorjev RBMK, ki so nesrečo sploh omogočile. Tovrstni reaktorji delujejo samo še v Rusiji, a so posodobljeni in delujejo varno, novi reaktorji pa imajo povsem drugo konstrukcijo. Na podlagi analize černobilske nesreče je bila sprejeta vrsta novih varnostnih ukrepov, na mednarodni ravni so bila izoblikovana temeljna varnostna načela za jedrske elektrarne z ustreznimi dokumenti, upoštevanje teh principov se redno preverja. Do leta 1999 je bila pripravljena cela vrsta ključnih mednarodnih dokumentov na temo varnosti jedrskih elektrarn.
Države imajo danes posebne organe za opazovanje ravni sevanja, ki omogočajo odkrivanje vsakršnih jedrskih incidentov (v Rusiji sta to oddelek pod okriljem Ministrstva za izredne razmere in Situacijski krizni center), obstajajo pravila za obveščanje drugih držav v primeru incidentov.
Delovanje jedrskih elektrarn brez nesreč je trajalo vse do Fukušime. Ko je prišlo do te nesreče, je ruski Situacijski krizni center takoj analiziral možne posledice za Rusijo – teh na srečo ni bilo.
V Rusiji in po svetu stalno narašča število let delovanja reaktorjev brez okvar, veščine upravljanja reaktorjev se povečujejo, avtomatski sistemi omogočajo takojšnjo varno zaustavitev jedrskih elektrarn v primeru nesreč brez človekove reakcije. Spremlja se različne vidike delovanja jedrskih elektrarn, od merjenj sevanja do zvočnega, ultrazvočnega, elektrokemičnega, radiacijskega in drugega pregledovanja opreme.
Rosenergoatom Concern JSC/rosenergoatom.ru / Global Look Press
Artjom Najmušin, vodja znanstveno-raziskovalnega centra Raziskovalni jedrski reaktor na Politehnični univerzi v Tomsku
Večina iz 450 blokov na skoraj 200 jedrskih elektrarn po svetu je bila res zgrajena in zagnana pred černobilsko katastrofo, zato pri gradnji še niso bile upoštevane černobilske izkušnje. Toda v zadnjih 30 letih so svetovne (standardi Mednarodne agencije za jedrsko energijo) in ruske varnostne zahteve (lastni zvezni zakoni in predpisi) postale bistveno strožje. Vpeljani so novi varnostni postopki na vseh ravneh, nova oprema. Za varnost je poskrbljeno v vseh fazah od projektiranja do redne uporabe, zaposleni nosijo osebno odgovornost na svojem področju dela in morajo imeti ustrezna dovoljenja.
Enako ponovitev černobilskega scenarija izključujejo zaščitni sloji in nove prepreke, ampak izkušnje s Fukušimo kažejo, da včasih pride tudi do najbolj neverjetnega sovpadanja negativnih dejavnikov. Zato verjetnost ponovitve velike jedrske nesreče obstaja, čeprav je skrajno majhna.
Rusija ima zaradi zgodovinskih vzrokov lastna dodelana pravila za varnost jedrskih elektrarn, ki pa so harmonizirana z zahtevami Mednarodne agencije za jedrsko energijo. Velik del ruske jedrske energetike je pod upravo državne korporacije Rosatom, ki vključuje tudi znanstveno-raziskovalne inštitute za vse vidike delovanja jedrskih elektrarn, kot so NIKIET, FCJARB, ATC Rosatoma in drugi. Tudi izven Rosatoma se z varnostjo jedrskih reaktorjev ukvarjajo druge organizacije, kot so Kurčatovski inštitut in univerze, npr. Politehnična univerza v Tomsku (TPU), Nacionalna raziskovalna jedrska univerza MIFI ali Novosibirska državna tehnična univerze R. E. Aleksejeva (NGTU).
Serguei Fomine / Global Look Press
Arnold Šastin, profesor na katedri za jedrske elektrarne in obnovljive vire energije na Uralski zvezni univerzi, ki je leta 1986 osebno delal v komisiji za preprečevanje posledic černobilske nesreče
Po izkušnjah iz Černobila so se grožnje in tveganja bistveno zmanjšali. Predvidena je cela vrsta tehničnih rešitev za večjo varnost. Nihče pa ni zaščiten pred človeškim dejavnikom in naključnimi dogodki, ki lahko izzovejo nesreče.
Po Černobilu so članom komisije za odstranjevanje posledic černobilske nesreče pokazali delovanje jedrskih elektrarn v Italiji. Presenetila nas je raven varovanja elektrarne; tudi sovjetske elektrarne so bile takrat zelo resno varovane, ampak v tujini je bila raven še višja. Seveda danes vse delujejo po bistveno višjih standardnih.
Kljub temu moramo vedno biti pripravljeni na vsakršne izredne situacije. Redno je potrebno razvijati postopke reševanja in preprečevanja posledic za primer katastrofe, in to v resnem mednarodnem sodelovanju.
Preberite še: