Najbolj zastrašujoči sovjetski projekti bojnih ladij

Kuliničenko/TASS
Te pošasti so bile zamišljene, da postanejo nikoli videna pomorska sila, vendar zaradi več razlogov nikoli niso dočakale proizvodnje. Kako bi izgledale, če bi jih dejansko naredili?

Stalinove bojne ladje

Nemška izvidniška fotografija projekta Sovjetska zveza leta 1942

V 30-ih letih je sovjetsko vodstvo želelo ustvariti močno mornarico, da bi lahko tekmovalo s pomorskimi silami takrat vodilnih svetovnih držav. Glavni poudarek je bil na izdelovanju križark pod nazivom Projekt 23 Sovjetska zveza.

Te bi morale postati največje in najmočnejše bojne ladje tistega časa z izpodrivom 65.000 ton, medtem ko bi v dolžino merile do 270 metrov in 38 m v širino. Motor posamezne ladje bi ustvaril 200.000 KM in bi lahko te pošasti poganjal do 29 vozlov (slabih 54 km/h), medtem ko bi posadko tvorilo 1.300 mornarjev.

Kot glavno orožje teh križark so bili zamišljeni po trije 406-milimetrski topovi z dosegom do 46 km.
Hkrati je bilo v načrtu, da imajo te ladje oklep, ki bi bil na posameznih mestih debel do 4 metre in bi zmogel zdržati silo eksplozije 750 kg TNT.

A druga svetovna vojna je zarezala v ambiciozne sovjetske pomorske načrte, kajti vojska je na bojišču potrebovala druga, pomembnejša orožja. Tako ni bila zgrajena nobena od teh ladij, njihove dele pa so uporabili pri obrambi Leningrada.

Ko je bilo vojne konec, sovjetsko gospodarstvo ni premoglo dovolj sredstev za financiranje tako obsežnega projekta. V naslednjih letih je projekt postal zastarel in država se je odločila, da se fokusira na nove tipe plovil, kot so letalonosilke.

Desantne podmornice

Sovjetska podmornica razreda Akula

Jedrske podmornice Projekta 717 so bile zamišljene kot prva sovjetska podvodna desantna plovila, ki bi lahko neopaženo prevažala mornariško pehoto in raznovrstna oklepna vozila do sovražnikove obale.
Projekt so začeli leta 1971, posamezna podmornica pa je bila zasnovana tako, da bi lahko nosila 20 tankov in lahkih oklepnikov.

Vsaka od teh podmornic bi bila oborožena z 252 podvodnimi minami, šestimi torpedi in dvema 30-milimetrskima topoma.

»A teh podmornic nikoli niso zgradili, saj se je sredi 70-ih let Moskva začela pospešeno ukvarjati z jedrskimi podmornicami, oboroženimi z balističnimi raketami, da bi dohitela ZDA, glavnega nasprotnika v hladni vojni. Zato je vlada opustila projekt desantnih podmornic in začela delati na novih tipih podmornic,« je za nas povedal Vadim Kozjulin, profesor na Akademiji za vojaške vede.

Največja sovjetska letalonosilka

Risba Projekta 1143

Letalonosilke Projekta 1143.7 bi morale parirati največjim ameriškim letalonosilkam z možnostjo nošenja 70 reaktivnih letal, bombnikov in helikopterjev. Z drugimi besedami – popolne plavajoče zračne baze.
Vsaka ladja bi imela 80.000 ton izpodriva (za primerjavo: ameriška USS Nimitz ima 90.000 ton izpodriva) in bi segala do 325 metrov v dolžino ter skoraj 70 m v širino.

Ladje bi bile sposobne preživeti štiri mesece na odprtem morju brez postankov, na krov pa bi lahko vzele najnovejša zračna plovila takratnega časa – lovce Su-33, helikopterje Ka-27 in vohunska letala Jak-44. Konstruktorji so nameravali nanje za zaščito namestiti še protiladijske rakete Granit.

A Sovjetska zveza je leta 1991 razpadla in Moskva se je ponovno morala ukvarjati z drugimi problemi. Projekt velike letalonosilke je bil opuščen, že narejene trupe pa so leta 1992 razstavili.

Preberite še:

Dan ruske mornarice 2019 v slikah

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke