Ruska znanost in denar iz Emiratov: Kako je nastal Pancir-S1?

Wikipedia
Konstruktorski biro iz Tule je odgovoren za marsikatero sovjetsko in rusko orožje, ki se je zapisalo v zgodovino hladne vojne in ki je še zmeraj v uporabi širom sveta. Eno takšnih je tudi Pancir-S1, sistem za protizračno obrambo z raketami zemlja-zrak kombiniranega kratkega in srednjega dometa.

Tulska tovarna je postala znana po svojih ročnih protitankovskih sistemih Fagot, Metis in Kornet, ki so dosegli svetovno slavo. A po razpadu Sovjetske zveze je ta tovarna kljub ogromnemu znanstvenemu potencialu in številnimi že začetimi projekti padla v finančno krizo. Sovjetska orožarska industrija namreč ni delovala po tržnih principih, ampak po sistemu naročanj. Tovarne so izdelovale to, kar jim je bilo naročeno s strani obrambnega ministrstva. Z nenadno spremembo paradigme vojaško-industrijskega kompleksa pa je celotna gospodarska veja (poleg ostalih seveda) doživela šok terapijo. Mnoge tovarne so izginile ali pa bile podvržene prilagoditvam. Mnoge so med čakanjem intervencije s strani države propadle, a ta v Tuli ni bila med njimi.

Malo pred razpadom nekdanje skupne države je tovarna v Tuli začela z razvojem sistemov, ki bi bili sposobni uničevati vodene rakete - nizko leteče objekte, ki so bili sposobni z velike razdalje in izven dometa protizračne obrambe napasti stacionarne cilje v zaledju.

Ta problem se je izkazal za akutnega tekom ameriške operacije Puščavska nevihta (Desert Storm) v Iraku, kjer so vodene rakete Tomahawk pokazale, da so še kako vredne svojega denarja. Pred njimi ni bilo nobene učinkovite obrambe, večina raket je prispela na cilj. Z njimi so se lahko potencialno kosale le prenosne rakete, pa še te le v primerih, ko so bile postavljene neposredno na poti leta vodenih raket. Sistemi Tunguska za zaščito kopenskih enot niso mogli učinkovito zaščititi stacionarnih objektov strateškega pomena.

Idejni vodja novega sistema s ciljem odvračanja množičnih napadov z vodenimi raketami je bil glavni konstruktor Arkadij Šipunov. A realizacijo njegovih (in marsikaterih drugih) zamisli je preprečila velika gospodarska kriza. Državni dolg do tovarne v Tuli je leta 1994 znašal 20 milijard rubljev. Edino perspektivo za preživetje je predstavljal izvoz in iskanje finančne podpore pri tujih partnerjih. Z državnim odlokom leta 1996 je bilo tovarni dovoljeno poslovanje s tujino, po predsedniškem odloku iz leta 2000 pa so se te pravice še razširile.

Arkadij Šipunov

Sistem Pancir je svojo končno obliko dobil leta 1994, javnosti pa je bil prvič prikazan na letalskem sejmu MAKS-1995. Konstruktorji so predstavili visoke sposobnosti svojega sistema, v katere so mnogi dvomili. Do te faze je bil razvoj Pancirjev financiran stoodstotno z domačimi tovarniškimi sredstvi. Ruska vojska je sprva zavrnila uvajanje sistema v oborožitev. Eden od izgovorov za to je bil, da Pancir še vedno ni mogel delovati v premikajočem se stanju.

Zdelo se je že, da je zgodba Pancirja zaključena, preden se je sploh dodobra začela.

Pet let zatem pa je konstruktorski biro v Tuli dobil nepričakovano ponudbo iz Združenih arabskih emiratov, ki so želeli kupiti še praktično neobstoječe orožje in to v velikih količinah. Emiratski kupci so hoteli nabaviti 50 sistemov Pancir vključno z raketami za okoli 800 milijonov dolarjev, vendar so postavili zahtevo za izboljšanje določenih karakteristik.

Domet Pancirja po dolžini je bil 12 kilometrov, konec leta 1999 pa je bil izboljšan na preko 20 km. Z modernizacijo, ki so jo financirali s sredstvi iz tujine, je bil ustvarjen praktično povsem nov obrambni sistem. Delo na njem je trajalo vse do leta 2006, ko je Pancir dobil odobritev za končni preizkus na poligonu Kapustin Jar.

Julija 2006 je bila pred konstruktorji težka naloga. Vojska je pripravila preizkus s trinajstimi brezpilotnimi cilji in raketami, ki so na območje prileteli iz vnaprej neznanih smeri in v neznanih časovnih intervalih. Sistem so preizkusili do skrajnih mej. Prvi cilji so bili sestreljeni na razdalji okoli 15 km. Ker pa so jih spuščali v skupinah, so se nekateri uspeli prebiti v neposredno bližino Pancirja, nakar sta z njimi opravila dva 30-milimetrska topa. Uničenih je bilo vseh 13 ciljev. Opazovalci niso skrivali navdušenja, najbolj vzhičeni pa so bili prav predstavniki vojske Združenih arabskih emiratov, ki so priznali, da še nikoli do takrat niso videli nobenega podobnega prikaza učinkovitosti.
Za Pancirje se je začela zlata doba.

Prvi sistemi Pancir-S1 so bili uvedeni za obrambo sistemov daljšega dosega S-300, kjer so pokrivali t. i. mrtvo cono – potencialno končno fazo leta vodene ali protiradarske rakete, v kateri se ta prebije v neposredno bližino protizračnega sistema dolgega dosega. Pancir je zaprl to vrzel.

Kmalu so začela deževati povpraševanja iz celega sveta. Najprej je bilo prodanih 50 sistemov s 1.000 raketami Združenim arabskim emiratom, ki so z denarnim vložkom ogromno prispevali k razvoju Pancirja. Nato so se zvrstila naročila iz Sirije, Alžirije, Omana in Iraka.

Bojni krst je Pancir-S1 doživel v Siriji, kjer je pokazal svojo učinkovitost, še posebej ob največjem napadu s 105 vodenimi raketami, od katerih je bilo sestreljenih 23. Pancirji so se izkazali tudi pri obrambi ruske baze Hmejmim proti improviziranim brezpilotnikom. Na Zahodu ne obstaja nobenega podobnega sistema, kar se je pokazalo pri savdski intervenciji v Jemnu, kjer Hutiji in severnojemenska vojska redno uničujejo savdske objekte na njihovih lastnih tleh s pomočjo improviziranih letalnih naprav.

Dvom o učinkovitosti sistema Pancir-S1 je povzročil Izrael, ko je z raketnim napadom uspel onesposobiti dva sistema, v času ko sta bila neaktivna, kar je povzročilo velik medijski spektakel.

A mnogi strokovnjaki so medtem že ovrgli izraelsko »propagando«. Izraelci so morali namreč z razdalje izstreliti preko 60 raket, da so uspeli zagotoviti prodor eni raketi Spike, izstreljeni iz Golana, ki je zadela enega od Pancirjev v fazi polnjenja. Takšen način delovanja v regionalni vojni ne bi bil mogoč. Pancirji so poleg tega uspeli sestreliti veliko število izraelskih vodenih in protiradarskih raket.

Očitno je, da sistem Pancir-S1 čaka svetla prihodnost in da je postal ruska izvozna znamka, ki neprestano doživlja nove posodobitve in predstavlja enega od tistih orožij, katerih izvoza se ZDA najbolj bojijo, saj otežujejo dostop ameriškemu letalstvu in preprečujejo neposredne intervencije, v katerih je zračna premoč predpogoj.

Preberite še:

Udarec izza hrbta: Kako in zakaj je izraelska raketa Spike NLOS presenetila Pancir-S1?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke