Ali lahko Su-35 v zračnem spopadu res prekaša najnaprednejše zahodne lovce?

Slobodan Đukić
Su-35 je verjetno najboljši lovec za bližnji zračni boj in solidna raketna platforma, a pri vzpostavljanju zračne premoči v dobi »nevidnih« letal se bo moral še izkazati.

Su-35 (NATO klasifikacija Flanker-E) je lovec za ustvarjanje zračne premoči in predstavlja vrhunec razvoja ruskih lovcev četrte generacije. V ruskem letalstvu bo ostal, vse dokler ne bo narejeno resno število njegovih naslednikov – lovcev pete generacije Su-57, piše ameriški portal The National Interest.

Elektronika in bojne zmogljivosti Suhojeve petintridesetice so primerljive z zahodnimi ekvivalenti, kot je F-15 Eagle. A medtem ko ruski lovec predstavlja smrtonosnega nasprotnika za F-15, Eurofighterje in francoske Rafale, ostaja odprto vprašanje, kako bi se obnesel v spopadu z naprednejšimi »nevidnimi« lovci F-22 in F-35.

Kot piše omenjeni ameriški portal, se Flanker še ni spopadel z zahodnimi letali v zračnem boju. Bojne izkušnje s temi letali ima zaenkrat Etiopija, ko je v vojni z Eritrejo uspela sestreliti štiri eritrejske lovce tipa MiG-29 brez lastnih izgub.

Trenutno najnaprednejši iz družine Su-35 je Su-35S, katerega razvoj se je začel leta 2003, serijska proizvodnja pa pet let kasneje.

V nedrju letala

Su-35 je super agilni lovec, kar pomeni, da lahko izvaja nadzorovane manevre, ki so s standardno aerodinamično zasnovo nemogoči. Pri tem mu je v veliko pomoč motor s spremenljivim vektorjem potiska. Podobno tehnologijo ima samo en tip zahodnih letal in to je prav F-22.

Su-35 lahko doseže hitrost 2,25 Macha, kar je enako F-22 in hitreje od F-35 in F-16. Na drugi strani ima to slabost, da polno oborožen ne more križariti z nadzvočno hitrostjo brez uporabe dodatnega izgorevanja, t. i. afterburnerjev – pomanjkljivost, ki jo bodo odpravili šele suhoji pete generacije.

Trup Su-35 ni zasnovan po principu radarske »nevidnosti«, tako kot pri F-22, in čeprav so inženirji to kompenzirali s posebnimi absorbcijskimi premazi, ki naj bi radarski presek letala zmanjšali za okoli polovico, pri Su-35 ne moremo govoriti o »nevidnem« lovcu.

Su-35 ima dvanajst pritrdilnih točk za orožje različnega dometa, pri čemer prekaša F-22 s šestimi in F-35 s štirimi (notranjimi). Suhojev pasivni radar IRBIS-E naj bi bil bolje prilagojen za odkrivanje »nevidnih« letal od njegovih predhodnikov. Slabost tega radarja na drugi strani je ta, da ga je lažje zaznati in mu zmotiti signal v primerjavi z aktivnimi radarji, ki so nameščeni na zahodnih lovcih.

Bodoče stranke

Ruske oborožene sile trenutno razpolagajo z 84 lovci Su-35. Leta 2016 je bilo naročenih 50 novih, od katerih bo letno proizvedenih po deset. Kitajci so naročili 24 teh letal v vrednosti 2 milijard dolarjev. Potencialni kupci so še Indonezija, Alžirija, Egipt, Venezuela in Vietnam, vendar za zdaj ni bilo sklenjenih še nobenih nabavnih pogodb.

Cena posameznega letala po pisanju NI znaša med 40 in 65 milijoni dolarjev, medtem ko so se izvozne različice prodajale za 80 milijonov po kosu.

Proti peti generaciji

Su-35 je zagotovo vsaj enakovreden, če ne boljši od najboljših zahodnih lovcev četrte generacije, a ostaja vprašanje, kako bi se obnesel z nasprotniki pete generacije F-22 in F-35.

Američani priznavajo, da so manevrirne sposobnosti letala brez primere, vendar bi se bodoči spopadi lahko odvijali na precej večjih razdaljah. Kljub temu so visoka hitrost, močna oborožitev, agilnost ter elektronski protiukrepi tisti, ki bi suhojem pomagali pri izmikanju sovražnim raketam.

»Nevidni« F-35 bi vsekakor imel velike težave pri spopadu s Su-35 na krajših razdaljah, a nihče zares ne ve, kako dobro in hitro bi lahko suhoj zaznal F-35, da bi se mu približal.

Preberite še:

Zakaj bodo lovci Su-57 bistveno cenejši od Su-35?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke