Kateri ruski obrambni sistemi povzročajo največ glavobola Britancem?

Poveljstvo britanskega vojnega letalstva je zaskrbljeno zaradi integrirane mreže obrambnih in balističnih sistemov v Rusiji.

V Združenem kraljestvu so se odzvali na po njihovo »najnevarnejše tipe ruskega orožja«. O tem, kaj Britance najbolj straši, je pisal portal Baltnews.

Pomočnica načelnika štaba britanskega vojnega letalstva Julia Ball je ocenila, da so protizračni sistem dolgega dosega S-400 Triumf, obalni protiladijski raketni sistem Bastion-P in kvazibalistični sistem Iskander-M srednjega dosega najnevarnejša ruska taktična orožja.

Po njenih besedah je s pomočjo omenjenih sistemov ruska vojska uspela vzpostaviti kompaktno območje »zaprtega dostopa in prehoda«, t. i. območje A2/AD (Anti Access/Area Denial), znotraj katerega je zaradi delovanja določenih tipov obrambnih in ofenzivnih sistemov precej omejen dostop in delovanje potencialnega napadalca.

Pomočnica načelnika britanskega vojnega letalstva meni, da se odgovor na rusko obrambno mrežo skriva v sistemih z umetno inteligenco, razvoju novih vrst orožja in spremembi taktike pri izvajanju bojnih manevrov. Sedaj pa podrobneje k bojnim sredstvom, ki so pri Britancih povzročili največ skrbi:

Dolga roka Iskanderja

Kvazibalistični sistem Iskander-M je namenjen raketnim napadom na pomembnejše stacionarne cilje. Zaradi precizne rakete 9M723, ki lahko doseže hitrost 7.500 km/h, je Iskander sposoben ogroziti tudi protizračna in protiraketna sredstva, vključno z letali, parkiranimi na tleh v letalskih bazah. Raketa, ki jo uporablja sistem Iskander-M v zraku doseže višino med 50 in 55 km. Na tej višini pa je izven dosega slehernega protizračnega sistema.

Iskander sicer odlikuje visoka mobilnost, možnosti za njegovo pravočasno odkrivanje pa so majhne. Za izstrelitev dveh raket in menjavo položaja v pasivnem stanju (izključitev vseh naprav) naj bi sistem potreboval okoli 60 sekund.

Naslednja zagata je pot rakete 9M723, ki ne poteka nujno po balistični paraboli (zato sistem imenujemo kvazibalističen). Po izstrelitvi raketa v zraku izvaja manevre, ki naj bi dosegli sile do 30G. Za sestrelitev te rakete v zraku bi morala prestrezna raketa prenesti trikrat večjo silo (okoli 90G), kar pa je trenutno tehnično neizvedljivo.

In kje najdemo Iskanderje? Ti sistemi so sestavni del raketnih enot v vseh ruskih vojaških okrožjih, vključno s Kaliningradom, kar zahodne stratege tudi najbolj skrbi.

Zaščitnik obale

V arzenalu sistema Bastion-P je nadzvočna manevrirna protiladijska raketa Oniks. Njena osnovna naloga je uničevanje površinskih plovil (ne glede na tip ali razred), vključno s težkimi križarkami in letalonosilkami.

Bastion-P z raketami Oniks dosega do 600 km zmore zaščititi pomorsko mejo in obalni pas pred napadi z morja. Sistem iz navadnega v bojni režim preklopi v petih minutah, nakar je pripravljen za posredovanje.
Del sistema je samohodna platforma K-340P, narejena na osnovi vlačilca MZKT-7930 Astrolog s tremi člani posadke. Tukaj je še poveljniška točka K-380R, nameščena v tovornjaku KamAZ-43101 s štiričlansko posadko. Bojne module s poveljniškim centrom povezuje avtomatiziran sistem upravljanja.

Po sistemih Bastion-P trenutno vlada veliko povpraševanje med državami z dolgo pomorsko mejo. Poleg ruske vojske poseduje izvozno različico tega sistema še Vietnam.

Protizračni sistem, ki povzroča nesprejemljive izgube

S-400 Triumf je najnovejši protizračni raketni sistem dolgega dometa, ki predstavlja odgovor na ameriške sisteme Patriot in protiraketni sistem THAAD.

Namenjen je boju zoper vsa sodobna zračna orožja. Njegov domet je 400 km (raketa 40N6E) po dolžini in 35 km po višini. Posamezen divizion najpogosteje sestavljajo 2-3 baterije z 8-12 transportno-lansirnimi enotami in 48 raketami za takojšnjo uporabo. Celoten raketni polk lahko hipotetično napade 96 različnih zračnih ciljev v območju 400 km.

Sistem S-400 je v oborožitev ruske vojske prišel aprila 2007. Državni program opremljanja ruske vojske do leta 2020 predvideva vzpostavitev 56 divizionov S-400, s čimer bo zaključena posodobitev 28 raketnih polkov.

Ameriški Patriot ima v primerjavi z S-400 dosega največ 120 km in nezmožnost pokrivanja 360-stopinjskega kota okoli svoje osi (ampak največ 180). Ruskemu sistemu je pred ameriškim prav zaradi tega dala prednost Turčija, sicer članica Nata, o nabavi S-400 pa naj bi razmišljali tudi v Saudovi Arabiji, tradicionalni ameriški zaveznici.

Pri razvoju sistema S-400 so bile uporabljene določene prednosti njegovega predhodnika S-300 z dodatno izboljšanimi radarskimi postajami in dodatnim naborom raket za različne namene. Smisel S-400 je namreč v tem, da v enem sistemu združuje obrambne zmožnosti več tipov protizračnih sistemov.

Preberite še:

Zakaj se Rusija in ZDA ne odpovesta počasnim jurišnim letalom?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke