Američani so kot prvi osvojili tehnologijo zmanjšane radarske vidljivosti oz. pogovorno »nevidnosti« svojih bojnih letal. Ta tehnologija pa že nekaj časa ni izključno v ameriški domeni, saj sta jo medtem uspešno osvojili tudi Rusija in Kitajska. Kljub temu je ZDA še vedno država z daleč največjim vojaškim proračunom, lovca F-35 in F-22 pa sta simbola zračne dominacije ameriškega bojnega letalstva. A kako se ti izjemno tehnološko dovršeni (in predvsem izjemno dragi) lovci obnesejo proti bistatičnim radarjem radarjem, kot je Struna-1?
Tehnologija nevidnosti (ang. stealth) temelji na zmanjšanju radarskega preseka letala, preko katerega ga zaznavajo nasprotnikovi radarji.
Logika za konceptom »nevidnih« lovcev je v doseganju popolne prevlade v zraku. To vključuje tudi prikrite operacije v tujem zračnem prostoru s ciljem zadajanja nepričakovanih in neubranljivih udarov. Letalo s stealth tehnologijo se na zaslonu radarskega operaterja bodisi sploh ne pojavi, ali pa je njegov radarski odtis tako majhen, da ga ni mogoče ločiti od navadne ptice.
Lovci pete generacije v osnovi dosežejo zmanjšano radarsko vidljivost preko posebne zunanje oblike ohišja, ki manj odbija radarske signale, s posebnimi površinskimi premazi, ki absorbirajo elektromagnetne valove in nošenjem raket in ubojnih sredstev znotraj trupa namesto pod krili, kot je to v navadi pri lovcih četrte generacije.
Marca letos je spletni portal Svobodnaja pressa citiral načelnika generalštaba ameriškega vojnega letalstva Davida Goldfeina, ki je izjavil, da so piloti z F-35 sposobni prodreti skozi obrambo nasprotnika »kot skozi luknje na švicarskem siru« in to v največji tajnosti. General Goldfein je nadaljeval v slikovitem slogu: »V kolikor ruska ali kitajska vojska oz. katerikoli drug nasprotnik kadarkoli zazna F-35 v svojem zračnem prostoru, bo to pomenilo, da ’smo tukaj’. Torej, ne samo ’jaz’, saj potencialno zaznani lovec nikoli ne bo operiral samostojno, ampak bo del večje napadalne zračne skupine.«
Kmalu po tej izjavi so se na vojaških analitičnih portalih začeli pojavljati dvomi v generalove navedbe. The National Interest je ob tem spomnil na bistatične radarje Struna-1, ki bi lahko predstavljali resno nevarnost za ameriška letala tipa F-22 in F-35.
Struna-1 ni novost med radarji. Razvit je bil že leta 1999 in že več let pokriva zračni prostor nad rusko prestolnico Moskvo. Posebnost tega radarja je njegova bistatična radarska antena.
Pri standardnih (monostatičnih) radarjih sta sprejemnik in oddajnik na enem mestu in navadno uporabljata tudi isto anteno. Pri bistatičnih radarjih pa sta oddajnik in sprejemnik na različnih mestih. Standardni radarji so omejeni z gibanjem elektromagnetnih valov: če se zaznani cilj oddaljuje od izvora oddajanja (radarske antene), njegov odsev slabi in posledično je sprejemni signal štirikrat šibkejši od oddanega. Pri bistatičnih radarjih, kot je Struna-1, je ta težava rešena s tem, da sta sprejemnik in oddajnik postavljena na določeni razdalji drug od drugega.
Struna-1, ki varuje nebo nad Moskvo, ima radarske elemente nameščene na mobilnih kamionskih platformah na posebnih nosilcih, ki omogočajo dvig antene 25 metrov v zrak. Ta višina je idealna za odkrivanje nizko letečih ciljev, ki predstavljajo največji izziv za standardne radarje.
Običajni razmak med dvema elementoma tega radarja je 50 km, v celotnem kompleksu pa je povezanih na desetine elementov. Ti skupaj z ostalimi radarskimi postajami ustvarjajo praktično neprebojno mrežo z dolžino tudi do 500 km. Podatki, ki jih ta mreža registrira, se nato po zaščiteni vezi pošljejo naprej do poveljniške točke, ki lahko obdeluje do 50 različnih ciljev.
Po ruskih virih sodeč naj bi radarji, ki delujejo na teh principih, zmogli do trikrat povečati površino elektromagnetnih valov, ki se odbijajo od zaznanega cilja. Radarji tega tipa tudi ignorirajo posebne premaze na površini letal za razpršitev elektromagnetnih valov in omogočajo ne samo zaznavanje nevidnih letal ampak tudi drugih ciljev, kot so vodene rakete, zmaji ali temperaturne sonde.
Za odkrivanje nevidnih letal ima Rusija na voljo še druge radarje z večjim območjem pokrivanja, t.i. prekohorizontalni radarji tipa Kontejner, Telec, Volna in drugi.
Princip delovanja kratkovalovnega prekohorizontalnega radarja Kontejner sloni na lastnosti Zemljine ionosfere. Ta valove, ki vpadajo nanjo pod primernim kotom ukrivi nazaj proti Zemlji in tako deluje kot nekakšno zrcalo. Ta način delovanja omogoča odkrivanje ciljev na izredno velikih razdaljah več tisoč kilometrov.
Za opazovanje zračnega prostora na srednjih in velikih višinah ruske zračne sile uporabljajo mobilne radarske sisteme dolgega dosega Nebo-M, ki naj bi imeli visoko odpornost proti napravam, ki povzročajo elektronske motnje. Znano je, da so radarji tega tipa nameščeni med drugim na Krimu, kamor so bili premeščeni v začetku leta 2018, ruska vojska pa poseduje nekaj deset teh radarskih sistemov.
Kaj pa letalski radarji? Lovci Su-57 imajo za prestrezanje nevidnih letal vgrajen mikrovalnovni fotonski (kvantni) radar, ki je izjemno odporen na elektronsko motenje in lahko brez večjih težav odkriva letala s stealth tehnologijo v večji ločljivosti od standardnih tipov radarjev.
Preberite še:
VIDEO: »Leteči radar« od znotraj
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
