Svoj čas so Sovjeti Iranu prodali protizračni ščit, ki je bil sposoben obraniti poljuben zračni napad. Del pogodbe je bil tudi nakup okoli 500 tankov T-72 za iranske kopenske sile.
Ko je bil Zahod še v dobrih odnosih s Teheranom, so tudi ZDA in številne evropske države tja prodajale svoje orožje, na primer lovce, tanke in artilerijske sisteme.
A to je bilo že dolgo časa nazaj in danes ti sistemi nimajo skorajda nobenih možnosti braniti Iran pred sodobnejšimi vojskami in njihovimi najnovejšimi raketami, lovci in bombniki.
Katera so torej sovjetska orožja, ki jih Iran uporablja še danes?
Tanki T-72
AP
To je eden od mnogih bojnih tankov, ki so bili narejeni v poznih šestdesetih letih v Sovjetski zvezi. T-72 je nekoč veljal za nasprotnika, ki ga ne gre jemati zlahka in Moskva je Teheranu za krepitev obrambnih zmožnosti prodala skoraj 500 teh bojnih strojev.
V sodobni ruski vojski so bili ti tanki deležni številnih nadgradenj, da bi se lahko kosali s sodobno opremo težkih bojnih tankov in bolje prebijali sodobne vrste oklepa.
Kar se tiče iranskih tankov – teh ni nihče posodabljal, odkar so Združeni narodi proti Islamski republiki leta 2006 uvedli embargo na orožje.
To pomeni, da so iranski T-72 zastareli, a kljub temu še vedno predstavljajo potencialno nevarnost zaradi svojega močnega 125-milimetrskega topa.
Vsak T-72 ima tudi po dve močni strojnici – PKT kalibra 7,62 mm proti pehoti in težki mitraljez DŠK 12,7 mm proti lahkim oklepnim vozilom in nizkoletečim ciljem.
Tanke poganja 12-valjni dizelski motor s 780 KM, ki tem 41-tonskim pošastim omogoča vožnjo s hitrostjo do 60 km/h.
Kapaciteta goriva posameznega vozila zadošča za 700 km poti.
Največja slabost iranskih T-72 je njihov zastareli sovjetski oklep, ki ne zmore več zagotavljati varnosti pred sodobnimi prebojnimi protitankovskimi projektili. Tankom, ki niso bili posodobljeni, primanjkuje tudi ognjene moči in potrebnega streliva za prebijanje sodobnih tipov oklepa.
Protizračni sistem S-200
AFP
Protizračni sistem S-200 je bil zasnovan sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja za obrambo najpomembnejših administrativnih, industrijskih in vojaških kompleksov pred vsemi vrstami napada iz zraka.
Nudi obrambo pred lovci in bombniki, vključno z letali za zgodnje opozarjanje in poveljevanje (AWACS) ter drugimi plovili in brezpilotniki. Vsak S-200 sistem lahko deluje v spremenljivih vremenskih okoliščinah, vključno z močnimi vetrovi, nalivi in celo silovitimi peščenimi viharji, ki so značilni za iransko območje.
Vsaka baterija ima dosega 150 km in je oborožena z visokoeksplozivnimi granatami mase 217 kg. Sliši se kot resna nevarnost, kajne?
A zadeva bi se zdela še bolj grozeča, če bi bil napol aktivni radijski sistem vodenja raket iz šestdesetih let še zmeraj uporaben za sledenje in sestreljevanje sodobnih vodenih raket (da ne govorimo o odkrivanju novodobnih lovcev in bombnikov, zakamufliranih s sodobno stealth tehnologijo).
Ti sistemi sicer še vedno premorejo določene zmožnosti branjenja zračnega prostora, vendar njihova učinkovitost zdaleč ni več takšna kot nekoč.
Raketni sistem Tor-M1
AP
Ta protizračni sistem kratkega dosega je bil narejen za uničevanje tarč, ki bi se utegnile izogniti zračnemu ščitu S-200, pokriva pa lahko le območje v radiju 15 km.
Tor-M1 je zmožen sestreljevati različne cilje od lovcev in bombnikov do raket, ki letijo s hitrostjo do 700 m/s.
Prav tako kot S-200 je bil zasnovan za obrambo strateških državnih objektov, kot so vojaške vaze, poveljniški centri, vladne zgradbe itd.
Rakete z visokoeksplozivnimi bojnimi glavami, ki jih uporablja sistem Tor-M1, mu zagotavljajo sestrelitev 97 od 100 ciljev.
Sistem lahko deluje v poljubnem vremenu od peščenih do snežnih viharjev in v temperaturnem razponu med -50 do +50 stopinj Celzija.
Poleg treh naštetih jeklenih pošasti so iranske sile prejele še manjše količine ruskega strelnega orožja za posebne enote, vključno z avtomati Kalašnikova, puškami SVD, protipehotnimi minami itd.
Preberite še:
Sirija poseduje precej naprednejšo različico protiletalskega sistema S-300 kot Iran