Kako poteka prečkanje zmrznjenih rek v Rusiji

Vaja reševanja vozila, ki je padlo skozi led v Tatarstanu

Vaja reševanja vozila, ki je padlo skozi led v Tatarstanu

Jegor Alejev/TASS
Na ruskem severu ljudje pozimi vozijo po zamrznjenih rekah. Ali ne bi bilo lažje preprosto zgraditi mostov? Niti ne!

Prebivalci Saleharda in Labitnangov neprestano potujejo med tema dvema mestoma. Salehard ima letališče, kino in nočni klub, Labitnangi pa železniško postajo in nižje cene hrane. Obe mesti ležita na Jamalskem polotoku in stojita na nasprotnih bregovih reke Ob, navidez zelo blizu drug drugemu. A lokalnim prebivalcem prečkanje reke predstavlja pravo dogodivščino, saj čez njo ni speljanega nobenega mostu.

Salehard poleti

Poleti med obema bregovoma reke obratujejo trajekti, pozimi pa morajo domačini uporabljati ledeni prehod. Prehode, kot je ta, lahko najdemo skoraj povsod na severu Rusije, od Arhangelska do Jakutije.

Kako je zgrajen ledeni prehod?

Ledeni prehod ali zimska cesta (po rusko zimnik) ni samo cesta, speljana čez zmrznjeno vodo. Je sistem ločenih pasov z lastnimi prometnimi pravili. Omejitev hitrosti na ledu je 40 km/h. Po navadi gradnja ledenega prehoda traja dva do tri tedne od trenutka, ko reko prekrije ledena ploskev. Tako dolgo namreč traja, da led postane dovolj debel, da lahko zdrži težo vozil.

Po celotni dolžini bodoče ceste položijo deske, ki jih nato ojačajo tako, da jih zalijejo z vodo. Temu procesu se reče »krepitev ledu« in poteka po naslednjem postopku: najprej se na več koncih v led izvrtajo luknje, iz njih pa se nato na vrh črpa vodo, s katero se zalije deske. Nato vodo na površini razporedijo ročno ali s traktorjem, da enakomerno zamrzne. Šele po tem se postavi prometne znake in na določenih mestih tudi osvetlitev (povsod ta ni izvedljiva, saj potrebuje električno napeljavo).

Ledena cesta med Slahardom in Labitnangi

Ko je debelina ledu 20 cm, prehod postane varen za pešce, ko se zadebeli na 38 cm pa čezenj spustijo avtomobile. Ko debelina doseže 50 cm, lahko cesto prečkajo tudi tovornjaki. Največja dovoljena masa vozil za prečkanje je 30 ton.

Salehardski prehod ima tri pasove, vsak je 30 m širok in 1.700 m dolg. Iz smeri Saleharda vodi en pas za vsa vozila, medtem ko iz Labitnangov potekata dva pasova, eden za avtomobile, drugi za tovornjake, ki prevažajo blago, ki je prispelo po železnici.

»Prečkanje traja 15 minut. Pozimi sploh ni strašno – cesta je popolnoma opremljena s prometnimi znaki, postojankami cestne policije, kamerami in zdaj lahko stanje ceste preverite že od doma,« pravi domačinka Tatjana Mohnova.

Cestni delavci neprestano pregledujejo debelino ledu in ga po potrebi dodatno zamrznejo, vse do takrat, ko se začne otoplitev.

Medsezonsko obdobje je najhujše

Po otoplitvi ali ko led še ni dovolj močan, postane ledeni prehod precej manj varen. Tatjana se spominja, kako je nekoč prečkala reko en dan pred napovedanim zaprtjem prehoda in dobila večjo dozo adrenalina, kot je upala. »Pobrati sem morala kontejner z blagom iz Labitnangov, ker se je prehod že zapiral, sicer bi morala še dolgo čakati. Našla sem nekega prevoznika s kamazom, ki je pristal na to, da me zapelje čez. In tako sva se vozila, cesta pod nama pa se je že talila in voda je segala do oken, tako da sva že dobesedno plula. Bilo je zelo strašljivo, a voznik mi je rekel: ’’Česa pa se bojiš? Nisi ne prva ne zadnja.’’ Kamazu prečkanje ni predstavljalo prevelikih težav.«

V medsezonskem obdobju za prevoz potnikov čez reko navadno uporabljajo vozila na zračnih blazinah (hoverkraft). A mnogo prtljage s sabo potniki ne morejo nositi, kvečjemu majhno potovalko. Zato ljudje vsako leto tako težko pričakujejo odprtje ledenega prehoda.

Hoverkraft v Čiti

»Dokler led ne postane dovolj debel, se trgovine v Salehardu trudijo čim bolj založiti s hrano z dolgim rokom uporabe. Mlečni izdelki izginejo, samo na policah ostanejo samo testenine in konzervirano meso. Ko se mlečni izdelki ponovno pojavijo, potem vemo, da se je ledeni prehod odprl,« pravi Tatjana.

Vzemimo na primer majhen prehod čez Severno Dvino. Led je že postal nestabilen, prehod je zaprt za avtomobile in tudi čolnov ni nikjer, a ljudje vseeno morajo nekako čez, zato prečkajo reko peš.

Severna Dvina spomladi

A vozniki pogosto ignorirajo opozorila cestnih služb in prečkajo reko na lastno odgovornost. Tako se lahko zgodi, da njihova vozila ostanejo na dnu reke.

»V vmesnem času je prevoz kakršnegakoli blaga v Jakutsk nemogoč. Ves tovor se zbira na desnem bregu pri železniški postaji v Nižnem Bestjahu. Nikoli nisem prečkal reke po zaprtju prehoda, a nekateri prekršijo pravila in potem imajo lahko zaradi tega probleme. Voznikom se pogosto pogreznejo tovornjaki, nato pa prosijo domačine, da jim pomagajo. Še vedno je na dnu reke mnogo kontejnerjev,« pravi domačin Nikita Tananajev.

Zakaj preprosto ne zgradijo mostov?

V poznih štiridesetih in v začetku petdesetih let je obstajal načrt za gradnjo več mostov na Jamalu in v Jakutiji. Sovjetske oblasti so hotele izvesti projekt transarktične železnice iz Saleharda do Igarke (okoli 1.300 km vzdolž severnega tečajnika na močvirnatih tleh). Na koncu je bilo zgrajenih več železniških odsekov, ki bi jih morali čez reke povezati mostovi. Na tej točki pa se je načrt izjalovil – gradnja mostov se je namreč izkazala za predrago in preveč zahtevno.

Marsikdo bi se vprašal, v čem je pravzaprav problem? Reka Ob je široka vendar samo nekaj kilometrov. A problem ni v širini ampak drugje – severne reke so namreč zelo nepredvidljive, pogosto spreminjajo strugo in v nekaj letih bi se lahko most znašel na povsem napačnem mestu. Kot drugo, reke imajo zahrbtna, nestabilna dna, in premikanje ledu bi lahko poškodovalo nosilne stebre mostu. In nenazadnje, to je dežela permafrosta in poleti lahko most preprosto odplava.

Ledena cesta v Jakutiji

Ljudje v Jakutsku bi si prav tako želeli most, a tam so razmere še slabše: reka Lena je široka okoli 3 km in dolžina mostu bi morala znašati 10 km, gradnja bi bila težavna in draga. »Poleg tega imamo tukaj pogosto ledene zapore, ko se spomladi začne lomiti led in se zagozdi na rečnih ovinkih, zaradi česar nastanejo poplave,« dodaja Tananajev.

Kljub vsemu pa vendarle nameravajo v prihodnjih petih letih zgraditi mostove v Salehardu, Jakutsku in drugih večjih severnih mestih. Zasnove zanje so že potrjene.

Preberite še:

Yandexova avtonomna avtomobila v Las Vegasu brez voznika prevozila 7.000 kilometrov (VIDEO)

Sedem najlepših cest v Rusiji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke