Skrivnosti sistema Amur, ki brani Moskvo pred balističnimi raketami

Mihail Metcel/TASS
Protiraketni sistem, ki ščiti rusko prestolnico, je strogo varovana državna skrivnost, o kateri se ve le malo. Kaj vemo o njem?

Pred 25 leti se je v ruski vojski pojavil sistem protizračne obrambe A-135 Amur, ki je zadolžen za pokrivanje Moskve in osrednje ruske industrijske regije. Amur tvori nekakšen »jedrski dežnik« oz. protiraketni ščit, ki je zasnovan tako, da proti prihajajočim raketam izstreli lastne rakete z jedrskim polnjenjem.

A-135 je ena najstrožje varovanih vojaških skrivnosti. Kar je uradno znano, je to, da sistem obstaja, da je na stalnem »dežurstvu« in da se ga redno posodablja.

Sistem Amur se je pojavil že v času hladne vojne. Sovjeti in Američani so do sedemdesetih let prejšnjega stoletja napravili dovolj jedrskih raket, da bi lahko večkrat uničili drug drugega in hkrati cel svet. Nato so eni in drugi začeli razvijati še vsak svoj protiraketni ščit, zaradi česar se je nevarnost jedrske vojne še povečala. Kar na prvi pogled morda deluje kot paradoks, ima zelo preprosto logiko: država s protiraketnim ščitom ima namreč večjo spodbudo, da izvede preventivni napad na jedrske zmogljivosti nasprotnika, saj manj raket v njegovem arzenalu pomeni večje možnosti za obrambo in večjo učinkovitost protiraketne obrambe. Protiraketni ščit je tako zamajal doktrino zagotovljenega vzajemnega uničenja, prav to zagotovilo pa je preprečevalo zdrs v tretjo svetovno vojno.

Moskva in Washington sta zaradi tega sklenila sporazum o omejevanju protiraketnih sistemov, s katerim sta omejila njihovo uporabo na samo eno ključno območje in še to v radiju 150 km. Sovjeti so s svojim ščitom zavarovali Moskvo, Američani pa svoje jedrske izstrelitvene silose v Severni Dakoti. Ta sporazum je tvorcem sistema A-135 povzročil velike preglavice, saj so morali znatno oklestiti obstoječi projekt in ga prilagoditi mednarodnemu dogovoru. ZDA so dvajset let zatem od njega preprosto odstopile.

Območje okoli Moskve

Letala, ki pristajajo na letališču Šeremetjevo, se izogibajo letu čez naselje Sofrino. Z malo sreče boste kot potnik lahko skozi okno sredi podmoskovskih gozdov zagledali ogromno piramido z odsekanim vrhom in belimi prstani na straneh. To je radarska postaja Don-2N – oči, ušesa in možgani sistema A-135. Podatki o tej postaji so seveda takisto državna skrivnost, a to ni edini razlog, zakaj se je letala izogibajo. Skupna moč sevanja, ki jo oddaja postaja, znaša namreč 250 megavatov. Beli prstani na straneh so sprejemne antene, zraven njih pa so oddajniki kvadrataste oblike, ki so malo manj opazni. Prav ti oddajniki tudi oddajajo sevanje.

Radarska postaja pregleduje nebo, išče potencialne cilje, jih zapisuje, klasificira, računa njihovo pot in, če bi bilo treba, nanje usmeri prestrezne rakete. Antene lahko naenkrat spremljajo do 100 različnih ciljev. Velikanski radar lahko po potrebi vse to opravlja avtomatsko, radij odkrivanja medcelinskih balističnih raket pa znaša 3.700 kilometrov. Kot zanimivost in za občutek o tem, kako občutljiv je ta radar, naj omenimo samo, da je Don nekoč uspel odkriti kroglo, velikosti teniške žogice, ki je bila odvržena iz šatla Discovery, ter izračunati njeno pot.

Amurjeve strele

Amurjeve rakete niso namenjene zgolj uničevanju ampak tudi odkrivanju ciljev. Bojne glave se po odcepitvi od balistične rakete skrijejo v oblaku lažnih ciljev. Takšna kamuflaža ne deluje v atmosferi, saj težke bojne glave takoj prestrežejo lažje dipolne protiradarske reflektorje, za prepoznavanje pravih ciljev iznad atmosfere pa se uporablja t. i. »premeščanje s pomočjo jedrske eksplozije«. Enostavneje rečeno, tudi če prva prestrezna raketa zgreši svoj cilj, detonacija njene bojne glave zmoti in preusmeri pot vseh objektov v bližini. Lahki lažni cilji se razpršijo, težke bojne glave pa samo neznatno spremenijo smer.

Amurjevo jedrsko polnjenje se razlikuje od drugih bojnih glav po tem, da ima dodatni blok z berilijevim izotopom. Rezultat verižne reakcije je snop hitrih nevtronov, ki deluje pogubno na sovražne rakete. Nevtroni ob stiku s plutonijem v bojnih glavah namreč izzovejo predčasno verižno reakcijo, čeprav kritična masa še ni dosežena. V ZDA je ta pojav dobil ime »učinek gazirane pijače«, saj bojna glava z močjo več megaton eksplodira kot slepi naboj. Delovanje nevtronskega orožja spremlja močno rentgensko sevanje, ki v trenutku stopi ovoj sovražnega orožja in ga razprši v atmosfero.

Preberite še:

Rusija gradi nezlomljiv kopenski jedrski ščit

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke