Ambiciozni načrti: Orbitalna postaja bi omogočila 30-dnevne misije na površju Lune

Global Look Press
Rusko vesoljsko podjetje RKK Energija z vso resnostjo preučuje možnost gradnje vesoljske postaje v Lunini orbiti, ki bi olajšala, predvsem pa podaljšala bodoče človeške misije na Zemljinem naravnem satelitu.

Gradnja lunarne orbitalne postaje bi zmanjšala tveganja na vesoljskih odpravah in omogočila izvedbo 30-dnevnih površinskih misij na Luni, pravi direktor ruske vesoljske konstruktorske korporacije Energija Nikolaj Sevastjanov.

Znanstvena skupnost namreč prav zdaj preučuje dva scenarija lunarnih misij. Po prvem bi kozmonavti poleteli v nizko Lunino orbito 200 km nad površino in nato pristali na površju s posebnim pristajalnim modulom. Ta metoda bi po direktorjevih besedah omogočala le kratkoročne tridnevne misije.

Druga možnost, ki jo je omenil Sevastjanov, pa je gradnja postaje v lunarni orbiti na višini okoli 10.000 km, do katere bi bilo možno dostavljati dodatne surovine, ter gradnja ločenega doka, s katerega bi se lahko vesoljske ekipe udobno spuščale in pristajale na Lunini površini ter se nato varno vračale nazaj. Takšna orbitalna postaja bi vesoljskim ekipam po besedah direktorja RKK Energija omogočila daljše, 30-dnevne misije na Luni in pri tem precej zmanjšala razna tveganja.

Gradnja orbitalne postaje bi obenem odprla možnost postavitve lunarne baze na površini Zemljinega naravnega satelita in s tem izvajanje misij precej večjega obsega.

»Za dostop do najbolj zanimivih delov Luninega površja bo potrebno zgraditi učinkovito transportno infrastrukturo, ki predvideva optimalno nosilno kapaciteto raket in vozila za ponovno uporabo. Gradnja tranzitne postaje v Lunini orbiti je rešitev za to,« meni Sevastjanov.

In kako si konstruktorji predstavljajo delovanje takšne postaje? V osnovi bi služila kot skladišče vseh potrebnih surovin in opreme za vesoljske ekipe, nanjo pa bi bil priključen vzletno-pristajalni dok. Po prihodu na postajo bi ekipe presedlale v drugo plovilo, s katerim bi se nato spustile na površje Lune. Njihovo glavno plovilo bi medtem čakalo v doku in se napajalo iz električnega omrežja orbitalne postaje. Ekipe bi po vrnitvi z Luninega površja ponovno zamenjale plovilo in varno poletele nazaj proti Zemlji.

Rakete za dostavo tovora na Luno

V program gradnje orbitalne lunarne postaje bodo morda vključene rakete Sojuz-5, ki jih trenutno razvija korporacija Energija. Te bi služile kot transportna plovila za dostavo tovora v Lunino orbito.

Ruski inženirji razvijajo več vrst raket za različne namene. Kot je pojasnil Sevastjanov, bo plovilo Orjol s človeško posadko izstreljeno s pomočjo supertežkih raket, prav tako kot moduli in dok za orbitalno postajo. Lažji tovor, kot je razna znanstvena oprema ali gorivo, pa bi lahko do postaje spravili s srednjimi ali težkimi raketami.

Raketa Sojuz-5, ki je trenutno v razvoju, bi lahko v Lunino orbito dostavljala opremo z manjšo maso, kot so npr. sonde. Tehnologija, uporabljena v razvoju omenjenega tipa raket, pa bi lahko služila tudi za razvoj supertežkih raket. Primer – prva stopnja rakete Sojuz-5 bi utegnila postati del pogonskega bloka supertežkih raket. Te bi imele šest pogonskih motorjev, medtem ko bi njihov osrednji modul poganjal 400-tonski motor RD-181.

Znani so tudi že podatki o nosilnosti posameznih raket. Težke dostavne rakete tipa Proton-M in Angara-A5 imajo nosilnost med 20 in 50 ton, medtem ko bo imela srednja raketa Sojuz-5 približno 20 ton nosilne kapacitete. Slednja naj bi bila, v kolikor bo zagotovljeno zadostno financiranje, dokončana v obdobju 2020-2025.

Preberite še:

Ameriški analitiki: ZDA bodo odvisne od ruskih raketnih motorjev še vsaj do leta 2030

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke