Med prvimi je načrtno taljenje arktičnega ledu predlagal raziskovalec in nekdanji častnik caristične vojske Jevgenij Gernet, ki je že v 30. letih prejšnjega stoletja trdil, da led v Severnem ledenem morju ni trajen in se bo, če ga stopijo, v severne predele Evrazije vrnilo podnebje zgodnjega miocena (pred 23,5-16 milijoni let), ko so na skandinavskih obalah rasle ciprese in magnolije.
V 50-ih je bil nad Gernetovih idejah navdahnjen Mihail Budko (pozneje avtor modela energijskega ravnovesja, ki je postal osnova za sodobne ideje o učinku tople grede), ki je predlagal blaženje arktičnega podnebja z razprševanjem tankega sloja saj nad Arktiko. Prek absorpcije sončne svetlobe naj bi delci ogljika izzvali popolno odtajanje.
Leta 1959 je geograf Peter Borisov prispeval nov predlog za »izboljšanje podnebja«. Šel je še dlje od predhodnikov in predlagal, da bi na površje Arktičnega oceana spravili tople vode Zalivskega toka.
Predlagal je, da bi Beringov preliv zagradili z jezom z velikimi vijačnimi črpalkami, ki bi v Tihi ocean prečrpale po 500 kubičnih metrov vode iz zgornjega – hladnega in sladkovodnega – sloja vode, namesto katerega bi se moral na površino dvigniti sloj tople vode iz Zalivskega toka.
Igor Ašik, vodja Oddelka za oceanologijo na inštitutu za raziskovanje Arktike in Antarktike pri meteorološki agenciji Rosgidromet v Sankt Peterburgu je za Russia Beyond dejal, da so se »vsi eksperimenti izkazali za neproduktivne, ker se led ni stopil v celoti, projekt pa je bil predrag«.
Sedaj pa se led vztrajno tali tudi mimo takih projektov: Znanstveniki opozarjajo, da se led med Rusijo in Aljasko rekordno zmanjšuje