Rusija je konec aprila dobila prvo različico artilerijskih sistemov 2S7 Pion z granatami kalibra 203 mm, ki lahko nosijo tudi jedrske bojne glave.
Ti oborožitveni sistemi s taktičnimi bojnimi glavami so bili narejeni za ustvarjanje »peklenskega ognja«. V sovjetskih časih so bili nameščeni na zahodnih mejah države kot še eno sredstvo za jedrsko odvračanje.
Pion koristi največje artilerijske projektile na svetu in jih pošilja do 50 kilometrov daleč. Njegovo strelivo vključuje granate z različnimi naboji.
Za glavne se smatrajo visoko eksplozivni in aktivni naboji. Prvi tehtajo tudi do 110 kg in vsebujejo 17,8 kg eksplozivnega materiala, nastala eksplozija pa v tleh pusti petmetrski krater. Drugi so malo lažji – tehtajo 103 kg in imajo 13,8 kg eksploziva, a lahko na račun zmanjšane moči zadenejo še bolj oddaljene cilje in mnogo natančneje kot standardne granate. Aktivno strelivo je koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja dobilo še laserski navigacijski sistem. Po besedah nekdanjega vojaškega analitika pri časopisu Izvestija Dmitrija Safonova, je omenjeno strelivo doživelo niz predelav za prilagajanje standardom 21. stoletja.
»To so dragi naboji, ki se jih uporablja samo za precizne napade, ko mora vojska uničiti sovražne poveljniške centre, skladišča orožja ali kakšno drugo pomembno infrastrukturo. V primeru ko poveljstvo ve, kje se nahajajo visoko varovani cilji ali katerikoli drugi podzemni objekti, lahko Pion uporabi strelivo za razbijanje betona ali celo jedrsko strelivo,« je povedal Safonov.
Po besedah glavnega urednika časopisa Arsenal Otečestva Viktorja Murahovskega se je Rusija spričo najhujše gospodarske krize odločila ponovno oživeti ta kovinska čuda, ker je nedavno prišlo do sprememb v ameriški vojaški doktrini, ki Washingtonu po novem omogočajo uporabo taktičnih jedrskih nabojev.
»Ti naboji ’male moči’ so del taktičnega jedrskega arzenala. Ta tehnologija je bila v uporabi sredi 20. stoletja, a so jo po nekaj testiranjih zavrgli, saj je predstavljala nevarnost ne samo za nasprotnikove cilje ampak tudi za stran, ki jo je uporabljala. Zdaj so se v Washingotnu odločili, da bodo vojski dovolili uporabo takših sistemov v konfliktih v tujini, ruski vojaški vrh pa se je moral na te spremembe odzvati in ’oživeti’ nekatere projekte taktičnega jedrskega odvračanja,« meni Murahovski.
Pion je bil ustvarjen za odvračanje svojega ameriškega konkurenta M65, znanega kot Atomska Annie. Te topove so imele Združene države nameščene v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih v Zahodni Nemčiji, Južni Koreji in na Okinavi.
»Zanimivo je, da noben od teh sistemov nikoli ni bil uporabljen na pravem bojišču. Deset let po tem, ko je bil narejen, je Pion pristal v skladiščih orožja in tam ostal naslednjih 20 let, vse dokler ni bila sprejeta odločitev o njegovi nadgradnji in vrnitvi v oborožitev kot odgovor na morebitne grožnje,« dodaja strokovnjak.
Do konca sovjetskega obdobja so inženirji za potrebe vojske izdelali skoraj 500 sistemov Pion. Obstaja možnost, da bodo v naslednjih letih vsi posodobljeni in vrnjeni v vojaške vrste.
»Inženirji so morali zamenjati vse zarjavele dele in namestiti nove navigacijske mehanizme ter enote za napajanje. Sodobni pioni bodo dobili tudi optične in radiokomunikacijske sisteme,« zaključuje Murahovski.
Preberite še:
Jedrska artilerija: V Rusiji preizkusili enega od najmočnejših topov na svetu
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
