11. aprila 1959 je Associated Press objavil novico iz Moskve: Ruski zdravniki so presadili glavo pasjega mladiča na vrat nemškega ovčarja – dvoglava zverina naj bi bila čila in zdrava. A ameriška javnost, presenečena nad senzacionalno novico, še ni videla šokantnih fotografij. Te so se pojavile šele kasneje.
Fotografije (ki so iskreno povedano naravnost odvratne) pričajo o prodornem eksperimentu vodilnega sovjetskega znanstvenika na področju presajanja organov. Preden je novica leta 1959 prispela v Ameriko, je kirurg Vladimir Demihov, ki je bila takrat star 43 let, opravljal presaditve na psih že pet let.
Noben od psov, ki jih je operiral do takrat, ni živel dlje kot šest dni. Pes z imenom Pirat, na katerem je opravil poseg 11. aprila, pa se je izkazal za izjemo. Dvoglavi pes je živel tri tedne in se celo odzival na dražljaje.
Mihail Ozjorski/RIA Novosti
Srce za dve uri
Demihov, sicer sin kmeta, se je najprej učil za mehanika in serviserja, preden se je vpisal na oddelek za biologijo Moskovske državne univerze. Tam pa je zablestel.
Svoj prvi prodorni poskus je opravil že po manj kot dveh letih študija. Leta 1937 je rusko zdravstveno skupnost šokiral, ko je naredil umetno srce in ga uspešno presadil v psa. Žival je živela še dve uri po operaciji, poskus pa je premaknil mejo na področju presajanja organov – znanosti, ki je bila v tistih časih še malo znana, danes pa je ključnega pomena za zdravstvo.
Njegovi kasnejši in drznejši poskusi so zbudili pozornost v Evropi in tudi onkraj Atlantika. Znanstveniki na Zahodu so bili prepričani, da bi človeški imunski sistem zavrnil presajene organe, zato uspešne presaditve naj ne bi bile mogoče.
Ta splošna skepsa je bila tudi glavni razlog, zakaj dela ameriškega profesorja dr. Charlesa C. Guthrieja z Univerze v Washingtonu, ki je leta 1908 izvedel podobni poskus kot Demihov, njegovi kolegi niso nadaljevali.
Ko so novice o uspehu Demihova v šestdesetih dosegle ZDA, pa se je vse spremenilo. Ameriški zdravniki so odšli v Sovjetsko zvezo, da bi izvedeli več o inovativnih tehnikah sovjetskih kirurgov. Ena od ključnih inovacij, ki so jo kasneje uvedli tudi v ZDA, Kanadi in na Japonskem, je bila uporaba sponk za kompresijo žil in arterij med operacijami, kar je bistveno skrajšajo operacijski čas.
Leta 1962 se je konsenz ameriške zdravstvene skupnosti premaknil in ameriški zdravniki, ki so Demihova opazovali pri delu, so se postopoma zagreli za možnost uspešne presaditve človeških organov.
Zgoščena zapuščina
Leta 1965 se je Demihov udeležil zdravstvene konference in tam predlagal ustanovitev banke, kjer bi lahko hranili človeške organe za potrebe kirurgov. Ta futurističen predlog, ki se je takrat zdel nezamisljiv, je sprožil precej hude krvi med sovjetskimi akademiki, ki so Demihova kritizirali in zahtevali zaprtje njegovega laboratorija.
To je po kasnejšem pričevanju njegove žene negativno vplivalo na njegovo zdravje. Demihov je ostal direktor republiškega centra za človeško reprodukcijo, njegovi poskusi presajanja organov pa so postopoma zamrli, tako kot tudi njegova mednarodna prepoznavnost.
Inovativni znanstvenik je umrl v majhnem stanovanju na obrobju Moskve leta 1998 pri 82 letih. Pravo vrednost njegovih poskusov, na katere so sovjetske zdravstvene elite gledale s sumničenjem, pa je ruska država prepoznala šele zelo pozno in Demihov je prejel red za zasluge domovini prav leta 1998, malo preden je umrl. A njegova prava zapuščina so nešteta življenja, ki jih je rešilo presajanje organov.