Ruskemu kozmonavtu Aleksandru Skvorcovu pomagajo pri izstopu iz plovila Sojuz MS-13, le nekaj minut po pristanku v kazaški stepi blizu mesta Žezkazgan. 6. februarja 2020.
Getty ImagesSojuzi pristajajo v Kazahstanu. Talne ekipe s pripravami začnejo že mesec dni vnaprej. Ta proces vključuje iskanje najbolj optimalnega pristajalnega mesta, ki mora biti raven in brez ovir, zato da pristanek lahko poteka gladko. Strokovnjaki nato preračunajo optimalno trajektorijo ponovnega vstopa plovila v atmosfero in pošljejo podatke posadki na krovu Mednarodne vesoljske postaje (ISS).
Pet do sedem dni pred vstopom plovila v Zemljino atmosfero se ob pomoči inštruktorja na Zemlji odvijejo vaje, ki trajajo 3,5 ure. V tem času kozmonavti na ISS in talne ekipe na Zemlji preizkusijo vse možne scenarije, vključno z izrednimi situacijami.
Vesoljska posadka nato preizkusi plovilo in naloži tovor, ki ga je treba prepeljati nazaj na Zemljo.
Na dan vrnitve se posadka sojuza poslovi od svojih kolegov, ki ostanejo na ISS, zapre loputo, ki ločuje bivalni odsek od postaje, se obleče in pomakne v letalni odsek, kjer ostane ves čas svojega poleta nazaj domov.
Ko je na plovilu vse nared, talna kontrola da dovoljenje za ločitev od ISS. Poveljnik poleta nato da ukaz za odklop kavljev, s katerimi se sojuz drži postaje, kar traja 3-4 minute.
Ko je ločitev končana, talne ekipe vnesejo potrebne koordinate v računalnik in plovilu omogočijo, da se preko avtopilota vrne nazaj na Zemljo. Posadka še zadnjič preveri koordinate, nakar se odklopi od ISS. Ko je dosežena dovolj dolga razdalja od postaje, posadka sojuza vklopi zavorne motorje na trdo gorivo.
Po zaslugi zavornih motorjev lahko plovilo prilagaja svojo pot, zmanjša hitrost spusta in ponovno vstopi v Zemljino atmosfero. Sama atmosfera deluje kot »naravna zavora« in dodatno zmanjša hitrost sojuzu, vse dokler se ne odpre padalo, ki zagotovi mehek pristanek. Od trenutka, ko se zaženejo motorji pa do vstopa v atmosfero je plovilo pod ročnim upravljanjem in kozmonavti sami vnašajo potrebne popravke.
Okoli 30 minut pred pristankom, preden plovilo doseže zgornje sloje Zemljine atmosfere, se sojuz loči v tri dele: bivalni odsek, pristajalno kapsulo in upravljavski odsek. Pristajalna kapsula se nato spusti na Zemljo, medtem ko ostala dva odseka zgorita v atmosferi.
Nekateri kozmonavti proces ponovnega vstopa smatrajo za najzahtevnejši del poleta.
Aleksander Samokutjajev
Ramil Sitdikov/Sputnik
»Občutek je kot ob novoletnem praznovanju s pokanjem in ropotanjem. To se zgodi, ko se ločita bivalni in upravljavski odsek. G-sila poteka skozi streho, dihanje in govorjenje postaneta otežena. Trenje pristajalne kapsule dviguje temperaturo,« razlaga kozmonavt Aleksander Samokutjajev, ki ima za sabo dva uspešna vesoljska poleta (2011 in 2014).
Ob ponovnem vstopu se dve padali na kapsuli (glavno in podaljšano) avtomatsko odpreta. Hitrost sojuza znižata na 20 km/h in zagotovita mehek pristanek. Na višini okoli 5,5 km plovilo odvrže temperaturni ščit, ki preprečuje, da bi sojuz ob vstopu v atmosfero zagorel. Temu sledi odklop rezervoarjev za gorivo in kisik, da se zmanjša možnost eksplozije ob pristanku.
Na višini 450 metrov kozmonavte opozorijo naj ne govorijo, da si ob pristanku ne bi pomotoma odgriznili jezika ali zlomili čeljust.
Na tej točki so tla že na vidiku, pristanek kapsule pa spremljajo helikopterji vse do njenega stika s tlemi. 70 cm od tal sojuzovi motorji izgorijo in dodatno znižajo hitrost na 5-6 km/h.
Po pristanku poveljnik posadke odklopi padalo s kapsule, da je ne bi zajeli močni sunki vetra, ki bi lahko sojuz povlekli kot lutko.
Do takrat pristanejo tudi že helikopterji z reševalnimi posadkami, ki kozmonavtom pomagajo iz pristajalne kapsule. Takoj se vzpostavi tudi zdravniška ekipa, ki kozmonavte pregleda, izmeri njihov pulz in krvni pritisk.
Aleksander Lazutkin, ki je leta 1997 na nekdanji vesoljski postaji Mir preživel 184 dni, pravi, da je najbolj neudoben zanj bil trk ob pristanku. »Naš mehanizem za mehak pristanek je odpovedal in pristali smo zares trdo. Po tem sem imel probleme z ravnotežjem, ko sem že ob najmanjšem premiku glave začutil slabost. A to hitro mine – po dnevu ali dveh.«
Aleksander Lazutkin po pristanku leta 1997
Sergej Metelica/TASSLazutkin dodaja, da je za kozmonavta najbolje, da v tem času ne dela nobenih naglih gibov.
»Ne smeš si niti sam zavezovati vezalk, ker preprosto omahneš. V vesolju tvoje kosti izgubljajo kalcij in postanejo slabe in krhke. Imeli smo primer, ko si je nek član posadke zlomil prst, potem ko se je pomotoma udaril ob polico.«
V dneh, ki sledijo, zdravniki opravijo potrebne preglede in shranijo podatke za bodoče polete, zato sta slaba prehrana ali uživanje alkohola strogo prepovedana, pravi Sergej Krikaljov, udeleženec šestih misij na ISS, ki je v vesolju preživel skupaj 80 dni.
Po njegovih besedah se »vesoljskih navad«, kot je podajanje stvari do kolegov v breztežnostnem stanju, hitro odvadiš in nadomestiš z navadnim »zemeljskim« obnašanjem. Kar pa je res nenavadno, pa je prva noč na Zemlji.
»Prvo noč ali dve se počutiš res nenavadno, ko moraš na postelji premikati roke in noge … v breztežnostnem stanju tega ni. A vseeno zaspiš hitreje kot v vesolju.«
Krikaljov dodaja, da niti daljše misije na krovu ISS, kjer je kozmonavt del ekipe na tesnem, majhnem prostoru, ne privedejo do težav v odnosih po vrnitvi na Zemljo. Prijateljstva, ki se stkejo v vesolju, trajajo za vse življenje.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
