Kako so sibirski genetiki iz divje lisice vzgojili hišnega ljubljenčka

Lisica Gerda je glavna živalska zvezda Novosibirska tako pri otrocih kot odraslih. Obožuje igro z žogami, se topi od sreče, ko jo nekdo čohlja za ušesi in blaženo zaspi ob svojem lastniku.

Gerda je ena od več udomačenih lisic, ki so jih vzgojili na Inštitutu za citologijo in genetiko sibirskega oddelka Ruske akademije znanosti. Genetsko je vezana na človeka in ga smatra kot prijatelja.

Tovrstna populacija lisic je po svoji naravi edinstveni pojav.

Največji eksperiment pospešene evolucije

Z eksperimentiranjem udomačevanja lisic je leta 1959 začel akademik Dmitrij Beljajev. V sedemdesetih se mu je pridružila Ljudmila Trut, takrat še študentka Biološke fakultete Moskovske državne univerze (MGU), danes pa svetovno priznana ruska znanstvenica.

Beljajev je menil, da so se človeku najprej približali posamezni pripadniki tistih živalskih vrst, ki so bile najmanj agresivne in so imele selektivne koristi od človeka v smislu zagotavljanja hrane in toplote. Tako se je po več generacijah določena vrsta udomačila. Iz divjega goveda so se razvile domače krave, iz okrutnih volkov pa zvesti psi. Deluje precej enostavno, a v praksi se evolucijski procesi ne odvijajo tako hitro in enakomerno. Človek lahko udomači mnoge divje živali, na primer medveda, pumo ali geparda (ljudje, ki imajo doma tovrstne ljubljenčke pa so dandanes pogosto zvezde družbenih omrežij), a za to, da bi neka vrsta postala udomačena, t. j. da bi njeni potomci človekov dom smatrali za svojega, je potrebnih na tisoče let razvoja. Sovjetskim znanstvenikom pa je to uspelo doseči v samo 60 letih. Cilj je bil, da se s selekcijo vzgoji primerke, ki bi se že kot mladički obnašali kot domače živali.

»Ko smo začeli s tem eksperimentom, smo iskali žival, sorodno psu. Izbira na dlani je bila lisica, saj so jih pred tem že desetletja vzgajali na krznenih farmah po vsej Sovjetski zvezi. To pomeni, da so živeli že prestale fazo reprodukcije pod človekovim nadzorom, kar nam je omogočilo, da precej skrajšamo trajanje eksperimenta,« je za naš portal pojasnila Ljudmila Trut.

Takrat se je v glavnem vzrejalo srebrne lisice, ki so jih že tekom dvajsetih let uvozili iz Kanade. To so bile izredno agresivne živali, ki so se do ljudi obnašale zelo napadalno in jih grizle, zato so se rejci začudili, ko so izvedeli za predlog Beljajeva. »Izbirali smo lisice, ki do človeka niso izražale izrazite agresije in ki so njegovo prisotnost bolj ali manj tolerirale. To so bili le redki primerki,« pravi Ljudmila Trut. Izbrane primerke so nato premestili v vzrejališče blizu Akademskega naselja (Akademgorodok) pri Novosibirsku. Prve rezultate so dobili že po štirih letih.

Maha z repkom kot pes

Leta 1963 se je skotil prvi mladiček, ki je mahal z repkom, ko se mu je približal človek. V naslednjih generacijah so lisice ljudem že začele lizati roke in iskale telesni stik s crkljanjem in čohanjem po trebuhu. Nato se je izgubil pogled iz oči v oči, ki je v divjini znak za agresijo. Leta 1975 se je v prisotnosti človeka skotila prva lisica. Nato so lisice začele proizvajati zvoke, podobne pasjemu laježu. V procesu udomačevanja so lisice Beljajeva začele dobivati pege v obliki »zvezdic«, privihan rep in ušesa, smrček pa je celo v zreli starosti ohranil obliko, kakršno je imel pri živali v mladosti. Od divjih prednikov so lisice ohranile značilen vonj, vendar danes praktično ni več nevarnosti, da bi grizle ali se kako drugače agresivno obnašale do človeka.

Nasledniki Dmitrija Beljajeva danes preučujejo možnosti udomačevanja divjih živali po vsem svetu. Ljudmila Trut se še vedno ukvarja z raziskovanjem na Inštitutu za citologijo in genetiko, saj je 60 let samo en trenutek v procesu evolucije, tako da je ostalo še precej nerešenih vprašanj – na primer, ali se lahko s parjenjem agresivne in udomačene lisice dobi udomačene mladiče? Ali pa zakaj lisice Beljajeva menjavajo izgled ravno na ta in ne na kak drug način?

»Z našim novosibirskim eksperimentom smo ustvarili povsem novo lisico. Takšne nikoli niso obstajale. Kupujejo jih ljudje iz celega sveta in odnašajo domov,« pravi Ljudmila in dodaja, da še nikjer drugje na svetu ni bilo opravljenega tovrstnega raziskovalnega dela za udomačevanje lisic in da so imeli ruski znanstveniki pri raziskovalnem delu na voljo ogromni reproduktivni potencial največje države na svetu. Po njenih izračunih je bilo v vseh teh letih vzgojenih preko 60.000 družabnih in človeku prijaznih lisic.