Su-25 je eden od najvidnejših simbolov moči ruskega vojnega letalstva. Vse od svoje »premiere« med intervencijo v Afganistanu v osemdesetih je Su-25 služil v prav vseh konfliktih, kamor je bila vpletena Sovjetska zveza ali Rusija – od Čečenije do Gruzije in Sirije.
Analitiki jurišnega suhoja pogosto primerjajo z ameriškim A-10 Thunderboltom, vendar pri tem spregledajo nekatere podrobnosti v uporabi enega in drugega. Razvoj Su-25 je sicer potekal podobno kot pri njegovem ameriškem ekvivalentu, saj je sovjetsko letalstvo potrebovalo robustno jurišno letalo za podporo obstoječi zračni in kopenski tehniki. Pred prihodom Su-25 so se sovjetska jurišna letala zanašala predvsem na hitrost – letala kot npr. Su-17, Su-22, MiG23BN in MiG-27 niso imela oklepa, poganjal pa jih je le en motor.
Pilotska kabina Su-25
javna domenaBoje izkušnje v Afganistanu so pokazale, da so takšna letala pri nizkih preletih dovzetna za ogenj s tal, zato je bilo treba v razvoju bodočih jurišnikov žrtvovati hitrost na račun dodatnega motorja in oklepa.
Su-25 je zasnovan kot letalo za izvajanje talnih napadov v nizkem preletu in pri majhnih hitrostih. Spodnji del trupa in zunanjost pilotske kabine obdaja soliden oklep, k večji robustnosti pa pripomore tudi dodatni motor. Oblika kril je bolj ravna kot pri hitrih reaktivcih, zato da nudi boljšo okretnost in večji vzgon pri nizkih hitrostih.
V nosu je nameščen laserski namerilnik/daljinomer, podoben temu, ki ga je uporabljal MiG-27, za upravljanje lasersko vodenih raket.
Su-25 ima namesto težkega 30-milimetrskega rotacijskega topa Gš-6-30 (kakršnega je uporabljal MiG-27), vgrajeno lažjo verzijo Gš-2-30, saj top ni bil zamišljen kot njegovo glavno orožje, temveč rakete in bombe pod krili.
Kljub solidnemu asortimentu oborožitve, pa se Su-25 stara, zato je bil že v preteklosti deležen posodobitev in nadgradenj. Prva takšna je bila različica Su-25T, usmerjena v izboljšanje protitankovskih zmožnosti letala. Jurišnik je v skladu s tem dobil nove elektronsko-optične sisteme za spremljanje in zaznavanje ciljev na bistveno daljših razdaljah, ter širši nabor orožja, vključno s protitankovsko raketo Vihr in napredno protizračno raketo R-73. A projekt Su-25T je bil na koncu zaradi visokih stroškov ustavljen in opuščen, izdelanih pa je bilo le nekaj primerkov.
V čečenskem konfliktu in v vojni z Gruzijo je ruskim silam tako služila različica Su-25 z opremo iz osemdesetih.
Zadnji resnejši poskus modernizacije je bila različica Su-25SM, ki je bila zastavljena manj kompleksno od prejšnjih nadgradenj. Ta verzija je dobila izboljšan kabinski radar in bistveno naprednejšo avioniko. A glavna izboljšava je bil nov navigacijski sistem Bars, ki je vseboval digitalni zemljevid in satelitski navigacijski sprejemnik. Po zaslugi te nadgradnje je Su-25SM postal vsesplošno učinkovitejše letalo, breme pilota pa se je zmanjšalo.
Medtem ko je Su-25SM v proizvodnji, pa so letalski inženirji že začeli z naslednjo nadgradnjo z oznako Su-25SM3, ki v osnovi pomeni modernizacijo obstoječih izboljšav in s katero bodo štiri desetletja stari jurišniki prilagojeni sodobnim standardom.
Značilnost razvoja oborožitvenih sistemov so danes primarno posodobitve in digitalizacija njihovih podsistemov. Ta trend še posebej velja za proizvodnjo vojaških letal, kjer zadnjih štirideset let ni prihajalo do bistvenih sprememb v zunanji zasnovi, pač pa se je praktično vsa modernizacija odvila v trupu letal. Tako Su-25 kot njegov ameriški ekvivalent A-10 sta doživela vsak svoje nadgradnje, ki pa večinoma niso opazne navzven.
A-10C
javna domenaV primerjavi z A-10C je Su-25SM3 hitrejši, namerilne sisteme pa ima fiksirane v nosu, zato ne potrebuje zunanjih nosilcev. A to hkrati pomeni, da imajo namerilni sistemi ruskega jurišnika precej omejeno gibalno zmožnost.
Su-25
javna domenaTudi elektronsko-optični sistemi pri Su-25SM3 najverjetneje zaostajajo za ameriškim tekmecem, saj ta podobne sisteme uporablja že skoraj dvajset let in je bil že v začetku zasnovan za nošenje elektronsko-optičnih (EO) raket Maverick. Pri Su-25 je bil vedno večji poudarek na lasersko vodenih projektilih, ki imajo svoje prednosti, pa tudi slabosti. Na primer pri EO raketah je dovolj, da letalo nameri na cilj in izstreli raketo, ta pa potem sama najde pot do njega, ne glede na položaj letala. Pri lasersko vodenih raketah pa mora letalo svoj projektil ves čas voditi do cilja.
Oba »leteča tanka«, kakor ju občasno imenujejo, sta si torej v glavnem zelo podobna, vse dokler ne pogledamo njunih podsistemov. Zasnova A-10 je osredotočena bolj na nošenje topovskega orožja in prilagojena uporabi elektronsko-optičnih vodenih raket, medtem ko se Su-25 osredotoča bolj na precizno dostavo »neumnih« bomb in raket izpod svojih kril s tehnologijo laserskega vodenja.
Prispevek je narejen na osnovi članka revije National Interest.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
