Novica o onesnaženju Tihega oceana ob obalah Kamčatke sredi septembra je povzročila preplah, potem ko so se deskarji začeli pritoževati čez razdražene oči, slabost in zastrupitve. Istočasno so domačini na tamkajšnji znameniti Halaktirski plaži začeli opažati ostanke na stotine mrtvih morskih živali in mehkužcev. Greenpeace je poročal o madežih neznanega izvora, ki so plavali na vodi blizu obale, ter o rumeni peni – ta pojav ni bil opažen le nad vodo, ampak tudi pod njeno gladino.
Vzniknilo je več hipotez in domnev, ki so poskušale razložiti, kaj je prišlo v morje in ga začelo zastrupljati. Na satelitskih posnetkih so bili znaki onesnaženja tod vidni že 9. septembra, njihov izvor pa je kazal na obrat za predelavo strupenih kemičnih odpadkov.
Po analizi vzorcev in številnih inšpekcijah, ki so bile opravljene, naj bi bilo naposled uradno znano, kaj je povzročilo ekološko katastrofo. A za navadne smrtnike (ne-strokovnjake) ta razlaga ni najbolj očitna.
Znanstveniki z Ruske akademije znanosti (RAN) so kemično onesnaženje kot možnost izključili. »Med izvajanjem testov smo sčasoma izločili hipotezo človeškega vzroka za to katastrofo, saj študije, ki sta jih opravila Rosprirodnadzor [Zvezna agencija za nadzor nad naravnimi resursu] in Rospotrebnadzor [Zvezna agencija za varstvo potrošnikov], kažejo podobne rezultate, t. j. odsotnost povišanih vrednosti katerihkoli kemičnih substanc, ki bi lahko predstavljale nevarnost,« je povedal podpredsednik RAN Andrej Adrianov.
Hkrati pa so vzorci potrdili, da so v določenih primerih petrohidrokarbonati, fenoli, železo in druge snovi, povezane s predelavo nafte, večkratno presegale normalne meje. A po besedah Adrianova povišane vsebnosti teh snovi »zagotovo niso povzročile množičnega pogina morskih organizmov, opaženega na Kamčatki.«
Nobene potrditve ali utemeljenega suma ni, da bi bilo onesnaženje povzročeno z izpustom visoko strupenega raketnega goriva heptila s testnega centra Radigino (kakor so v začetku oktobra namigovali pri Greenpeaceu, med drugim na podlagi testov), ali zaradi radioaktivnih izpustov iz predelovalnega obrata Kozjolsk, niti o tem, da bi katastrofo povzročila seizmična aktivnost ali izpust odpada z ladje. Daljnovzhodna zvezna univerza, ki je na kraj incidenta poslala lastno odpravo, je prišla do istih zaključkov. Podpredsednik Dmitrij Zamcov je na Facebooku objavil kratko poročilo odprave. Kakor večina drugih akademikov in zveznih regulatorjev, je tudi ona prišla do za enkrat najbolj celostnega zaključka.
Katastrofo je po uradni razlagi povzročil naravni fenomen »rdeče plime«. V znanstvenih krogih tako imenujejo izjemno hitro razmnoževanje mikro alg, ki proizvajajo strupene toksine. V primeru incidenta na Kamčatki je bila za izpust toksinov kriva vrsta alg, imenovana gymnodinium. »Te alge proizvajajo precejšnjo količino različnih toksinov. Zanimivo pa je to, da gre za toksine, ki prizadenejo nevretenčarje,« je povedal podpredsednik Ruske akademije znanosti.
Visoke koncentracije teh strupov so bile najdene tudi v vzorcih, kar hipotezo potrjuje. Poleg tega je za razmnoževanje mikro alg značilna prav rumena pena, čez katero so se pritoževali opazovalci.
Ta zaključek pa vzbuja precej skepse pri ljudeh, ki še nikoli niso slišali za »rdečo plimo«. »Zavedam se, da se tovrstna razlaga sliši komična in deluje bolj kot lažna novica, a več, kot veš in bolj kot poslušaš, kaj imajo za povedati znanstveniki, bolj se zavedaš, kako malo v resnici vemo o oceanih,« je rezultate komentiral guverner Kamčatke Vladimir Solodov.
Kljub resnosti incidenta »rdeče plime« ni mogoče zmeraj opaziti, je povedala biologinja Tatjana Orlova. Fenomen rdečih plim je preučevala skozi vso svojo kariero.
»Rdeče plime na Kamčatki spremljamo vsako leto. Kar se je zgodilo na Kamčatki, ni nič nenavadnega. Gre za globalni pojav, ki ga redno opazujemo povsod po svetu. A pomembno se je zavedati, da ga ne moremo vedno videti, kaj šele zaznati, saj je verjetnost, da bo tok prinesel mrtve živali ravno na naseljeno območje, zelo majhna,« pravi.
Na Kamčatki je ogromno neposeljene obale, in če ne bi bilo deskarjev in vetra, ki je pihal v smeri proti kopnemu, cvetenja alg verjetno nihče ne bi niti opazil, kaj šele izdal opozorilo javnosti. Voda namreč ne postane »rdeča«. Daleč od tega – po besedah Orlove letošnje cvetenje alg na Kamčatki ni bilo tako očitno, da bi ga bilo mogoče zaznati preko satelitskih posnetkov. Treba je bilo vzeti vzorce vode, da se ga je sploh prepoznalo, in šele potem, ko je na obalo naplavilo mrtve živali.
Hkrati te mikro alge niso nevarne same po sebi in zagotavljajo hrano vsakemu živemu bitju v morju, tako da jih lahko primerjamo s travo na kopnem. A v določenih okoliščinah lahko »proizvajajo cel spekter nevarnih strupov in vsakovrstnih toksinov«, ki so lahko smrtni tudi za človeka – posredno ali neposredno.
»Prav to se je zgodilo septembra 1945, ko je skupina ljudi priplula na obalo Beringovega morja in jedla klapavice. Šest ljudi je umrlo,« pravi Orlova. V morju so takrat cvetele alge, školjke in mehkužci pa so absorbirali toksine. Prav to je tudi razlog, zakaj mora morska biti morska hrana za uživanje predhodno primerno preverjena.
Kljub temu celo med strokovnjaki ne verjamejo vsi v hipotezo rdeče plime kot povzročitelja katastrofe. 10 kilometrov severno od Halaktirske plaže namreč ni bilo najdenih nobenih toksinov, značilnih za rdečo plimo. »Kontaminacija je bila lokalnega izvora in tudi če bi bile krive alge, so imele verjetno neko spodbudo pri razmnoževanju – na primer z izpustom pesticidov iz predelovalnega obrata Kozjolsk,« meni hidrogeolog in ekolog Georgij Kavanosjan.
»Onesnaženje, ki so ga vsi opazili, bi utegnilo biti sekundarno, kaj pa je povzročilo primarno onesnaženje in pospešilo posledične procese?« ugiba vodja podnebnega projekta pri ruskem Greenpeaceu Vasilij Jablokov. Hkrati pa Greenpeace ni razkril nobenih dokazov o izpustih s kopenskih instalacij.
Tudi pri Svetovnem skladu za naravo (WWF) pravijo, da je trenutno nemogoče doseči enoznačnega zaključeka. »Vse do danes se ni pojavila nobena informacija, ki bi kazala na specifičen človeški faktor ali specifičen naravni toksin.«
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
