Sovjetska zveza je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začela vlagati izdatna sredstva v razvoj svojega vesoljskega programa. Sovjetski inženirji so lansirali prvi umetni satelit, v vesolje uspešno poslali človeka in izvedli tudi prvi vesoljski sprehod.
Vsaka naslednja misija je bila zahtevnejša od prejšnje. Novi cilji so zahtevali nove ustvarjalne rešitve. To se je še posebej dotikalo nadzora poletov.
Balistični izračuni so pokazali, da vesoljsko plovilo, ki kroži okoli Zemlje po njeni orbiti, izvede med šest in šestnajst kroženji nad Atlantskim oceanom. V tem času je komunikacija z nadzorno centralo v ZSSR zmeraj precej izgubila na kakovosti.
Znanstveniki so nato prišli na zanimivo idejo: Zakaj ne bi napravili plavajoče kontrolne centrale, ki bi lahko nadzorovala polete iz poljubne točke na Zemlji?
javna domena
In tako je leta 1971 v svetovna morja zaplul Kozmonavt Jurij Gagarin.
Najbolj je bodel v oči njegov nenavaden izgled, saj je nosil celoten sistem radijske tehnike in merilnih instrumentov za spremljanje vesoljskih misij, imenovan Foton.
Aleksander Moklecov / Sputnik
Oprema je omogočala hkratno delo z dvema vesoljskima ploviloma, pošiljanje koordinat, spreminjanje trajektorije leta in vzdrževanje zveze s kozmonavti preko telefona in telegrafa. Ladja je obenem vzdrževala neprekinjeno radijsko zvezo z nadzornim centrom v Koroljovem.
Kozmonavt Jurij Gagarin je imel nameščenih 75 zemeljskih in satelitskih anten različnih velikosti in za različne namene, a pozornost so zbujale štiri največje. Dve, ki sta bili nameščeni na sprednjem delu ladje, sta merili 12 metrov v premeru in tehtali 180 ton. Drugi dve sta bili še večji in močnejši s 25 metri premera in posamezno maso neverjetnih 240 ton.
Aleksander Moklecov / Sputnik
Veliko število anten in njihov specifičen razpored pa je ladji povzročala nemalo težav med plovbo. Največji problem je predstavljalo zagotavljanje stabilnosti ladje in njene zmožnosti zdržati delovanje zunanjih faktorjev na morju.
Velikanske satelitske antene s podporno opremo so zaradi svojega položaja destabilizirale težišče ladje, s svojo velikostjo pa oteževale plovbo.
Aleksander Moklecov / Sputnik
Naloge nadzornega centra vesoljskih poletov so zahtevale veliko stopnjo avtonomije ladje, saj se je ta morala skoraj neprestano nahajati v morju, daleč stran od pristanišč, kjer bi lahko napolnila zaloge goriva in drugih potrebščin. Rezerve goriva so neposredno vplivale na to, kako dolgo je lahko ladja neprekinjeno plula.
Maj Načinkin / Sputnik
Gagarin je lahko s polnim rezervoarjem preplul do 20.000 navtičnih milj (okoli 37.000 km). Za primerjavo – ruska letalonosilka Admiral Kuznjecov lahko s polnim rezervoarjem prepluje 13.546 kilometrov.
Plavajoči nadzorni center je bil ključni del sovjetskih misij Luna 20, Venera 8, Sojuz in Saljut-7.
Sverdlov / Sputnik
Kljub svojim edinstvenim zmožnostim pa je slavni »plavajoči kozmonavt« končal precej neslavno. Po razpadu Sovjetske zveze je pripadel Ukrajini in tamkajšnjemu obrambnemu ministrstvu, saj je bil registriran v Odesi.
Aleksander Moklecov / Sputnik
Novi lastniki pa niso gojili vesoljskih ambicij in tudi niso premogli lastnega kozmodroma, zato je Gagarin ostal neuporabljen. Leta 1996 ga je Ukrajina prodala avstrijskemu podjetju Zuid Merkur za 170 dolarjev po toni, 1. avgusta istega leta pa je ladja odplula na svoje poslednje potovanje – na reciklažo v indijski Alang.
Preberite še:
»Plavajoči Černobil«? Kakšno tveganje predstavlja prva ruska plavajoča jedrska elektrarna?