Kako bo izgledala tretja svetovna vojna?

Človek bo ostal v ozadju, na fronti ga bodo zamenjali stroji.

Oboroženi konflikt v Gorskem Karabahu nam je dal vpogled v to, kakšne bodo vojne v prihodnosti – roji samomorilskih brezpilotnikov, ki bodo zasledovali nasprotnika in ciljali tanke, protiletalske sisteme, posamezna vozila ter skupine vojakov. Ves proces bo predvajan preko videokamer, nato pa naložen na svetovni splet. Vse bo potekalo kot v računalniški igri. A to je realnost že dandanes: človek ubija človeka, brez da bi mu pogledal v oči.

Kibervojna

Razvoj elektronike in računalniških tehnologij je spremenil načrtovanje in izvajanje vojaških operacij. Za zavzetje države in zamenjavo režima v njej danes ni več nujno potrebno neposredno nasilje. Dovolj je spodbuditi »barvno revolucijo« na družbenih omrežjih in ljudje bodo sami odšli na ulice z zahtevo po zamenjavi oblasti.

Za potrebe realnega boja pa obstajajo tehnologije za skupinsko upravljanje, ki združujejo človeka in bojne stroje v eno.

Na letošnjem sejmu Armija-2020, ki je potekal avgusta v Podmoskovju, je rusko obrambno ministrstvo predstavilo računalnik v obliki navadne tablice. Gre za miniaturno napravo, ki služi kot sodobna poveljniška točka artilerijske baterije. Tablico je možno po varovanih kanalih povezati z združenim sistemom za taktično upravljanje, nakar ta prejme zemljevid okolice in izriše položaje in cilje, ki so jih pridobila različna izvidniška sredstva. Naprava dobi tudi podatke iz meteoroloških in balističnih postaj. Poveljniku ostane samo, da s prstom na zaslonu označi cilj in da povelje za njegovo uničenje. Artilerijske in minometne posadke so prej za isto delo uporabljale beležko in svinčnik.

»Taktične tablice« so nameščene v vseh sodobnih ruskih tankih T-72B3, T-90MS in T-14 Armata, v samohodnih artilerijskih sistemih Msta-S, Koalicija-SV, ter celo na bombnikih kratkega dosega. Sistem, ki je nameščen v slednjih, se imenuje SVP-24 Gefest. Ta je povezan z izvidnikom na tleh, ki opazuje bojišče in takisto upravlja s tablico, podobno kot artilerijski ali tankovski poveljnik, s to razliko, da ne odloča o cilju, pač pa informacijo pošlje bombniku. Izvidnik pri tem ne vidi le cilja, ki ga ima pred sabo, pač pa tudi orožje, ki ga ta nosi. Vse ostalo – namerjanje na cilj in izbor bomb, pritrjenih na podkrilnih nosilcih letala – opravi tehnika. Čez nekaj minut pilot pošlje projektil točno proti določenim koordinatam. Prav po zaslugi omenjenega sistema so bombniki Su-24 tako učinkovito uničevali položaje upornikov in teroristov v Siriji.

Del računalniške vojne na fronti so tudi sistemi za radioelektronsko bojevanje. Rusija ima v svojem arzenalu več kot 18 takih sistemov, npr. Krasuha, Borisoglebsk-2, Alurgit, Infauna in mnoge druge. Vsi ti sistemi ne samo da ščitijo tehniko in vojake pred preciznimi raketami in bombami, temveč lastne enote naredijo »nevidne«, kar pomeni, da poteka komunikacija med vojaki in častniki ter prenos podatkov med tehniko po radijskih kanalih, sovražna sredstva napada pa so nemočna.

Krasuha na primer omogoča radioelektronsko obrambo pred letali, krilatimi raketami in brezpilotniki v radiju 250 kilometrov. Celo v primeru večjega spopada, je to zelo veliko območje. Ti posamezni sistemi lahko stojijo na določenih razdaljah drug od drugega in tvorijo nekakšno kupolo, ki pokriva celotno fronto. V Siriji so sistemi Krasuha od leta 2016 integrirani v obrambni kompleks ruske letalske baze Hmejmim. V štirih letih na bazo ni padel niti en samomorilski brezpilotnik.

Oko za oko

Takšna dominacija pa je možna samo proti tehnološko slabše opremljenemu nasprotniku. To se je dobro pokazalo v Gorskem Karabahu, kjer je azerbajdžanska vojska s turškimi in izraelskimi droni dobila odločilno prednost pred slabše opremljenimi Armenci.

V primeru spopada resnejših nasprotnikov, kakršna sta ZDA in Rusija, na primer v Siriji, elektronske naprave več ne bodo kaj dosti pomagale. Takšen konflikt bi, ob dejstvu da obe strani premoreta napredne sisteme upravljanja bojišča in robotsko tehniko, hitro prešel od klasičnega vojaškega spopada z uporabo tankov in artilerije, k jedrski izmenjavi.

O tem so Američani odkrito govorili v Pregledu jedrske politike (Nuclear Posture Review, NPR), objavljenem februarja 2018. V izdaji je jasno napisano, s kakšnimi sredstvi in na kak način bi ZDA odvračale agresijo Rusije, Kitajske, Irana in Severne Koreje. Temu bi namenili jedrsko orožje majhne moči (5 kt). Poleg uporabe navadnih tankov, artilerije in taktičnega letalstva bi to omogočalo lokalizirano bojevanje brez globalnih posledic. Na primer uničenje letalonosilk ter strateško pomembnih ali kulturnih objektov nasprotnika, s čimer bi le-tega prisilili v pogajanja in končali vojno pod zanje ugodnimi pogoji.

Signal za prihodnji kovencionalni spopad z nadaljnjim prehodom na jedrsko orožje, bi lahko bilo premeščanje ameriških oklepnih enot v vzhodni Evropi ter istočasna dobava lovcev F-16 in F-35 Poljski in Finski.

Tudi Rusija z druge strani ne stoji križem rok. V pričakovanju globalnega spopada blizu ruskih meja, bi se lahko v Kaliningrajski eksklavi pojavili taktični balistični sistemi Iskander-M s krilatimi raketami 9M729. Tam se nahajajo tudi prestrezniki MiG-31BM, opremljeni s hiperzvočnimi raketami Kinžal.

Iz rezerve sta bila v aktivno oborožitev potegnjena najbolj uničujoča artilerijska sistema hladne vojne – 2S7M Malka s topom kalibra 203 mm in samohodni minomet 2S4 Tjulpan v kalibru 240 mm. Oba sistema sta bila razvita za uporabo jedrskih granat in prav ta sta bila nosilca moči sovjetske vojske na meji z Zahodno Nemčijo in odvračala napad Nata na ZSSR.

Na koncu velja omeniti še to, da je Vladimir Putin podpisal doktrino O osnovah državne politike RF na področju jedrskega odvračanja, v kateri je neposredno zapisano, da si Kremelj pridržuje pravico do preventivne uporabe jedrskega orožja v primeru resne zaostritve situacije.

Mrtva roka

Ob vsem tem za medsebojno odvračanje ni nobenih zagotovil. Pred kratkim je na iniciativo Washingtona prenehal veljati sporazum o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi (CFE), ki je omejeval količino bojne tehnike in žive sile na mejah med NATO članicami in Rusijo. Propadel je tudi dogovor o raketah srednjega in kratkega dosega (INF). ZDA lahko sedaj na Poljskem in v Romuniji razmestijo svoje krilate rakete Tomahawk, Rusija pa bo obratno iz Kaliningrajske regije grozila s kopensko verzijo Kalibra – raketo 9M729.

ZDA so se umaknile tudi od sporazuma o odprtem nebu (Treaty on Open Skies), ki je zahodnim in ruskim letalskim izvidnikom omogočal opazovanje konvencionalne oborožitve v državah podpisnicah.

Najhuje je, da uporaba konvencionalnega orožja s strani velesil nujno vodi v globalni konflikt, po domače povedano – v konflikt, kjer odvračanje nasprotnika z »majhno močjo« ni več mogoče. Raket za medsebojno uničenje pa je več kot dovolj na obeh straneh Atlantika. Kar je zanimivo, pa je, da je tudi upravljanje s temi sistemi robotizirano.

Na zadnjem zasedanju ruskega obrambnega ministrstva ter predstavnikov vojaško-industrijskega kompleksa sredi novembra v Sočiju je Putin potrdil, da se zaključuje gradnja nove – izključno obrambne – točke za upravljanje s strateškimi jedrskimi silami. Objekt je postal tehnološko naprednejši z vidika zmožnosti analiziranja stanja, hkrati pa bolj odporen na napake, kar se tiče sprejemanja odločitev o uporabi orožja.

Na Zahodu so te objave povezali s sistemom Perimeter ali, kakor ga nekateri imenujejo – Mrtvo roko. Ta sistem je bil razvit za primere, če bi bila v primeru večjega konflikta odrezana komunikacija med državnim in vojaškim vodstvom ter dežurnim enotami za upravljanje strateških raket. Takrat bi se vključila umetna inteligenca, računalnik pa bi sam sprožil rakete proti ciljem na Zahodu.

Današnje konflikte vse bolj določa računalniška tehnologija, človek pa je pogosto v vlogi opazovalca. Z napovedovanjem poteka vojn se ukvarjajo stroji, o izidu bojev pa odločajo kopenski in zračni roboti. Eskalacija poljubnega vojaškega konflikta (med velesilami) pa bo privedla v globalni konflikt z uporabo jedrskega orožja in popolnega uničenja vsega živega.

Avtor je odgovorni urednik revije Nezavisimoje voennoje obozrenije.

Preberite še: PAK DP: Ali bo lovec-prestreznik šeste generacije spremenil pravila igre?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke