Zakaj ruski piloti tako cenijo radarje Irbis-E?

"Lovci na nevidna letala", radarji Irbis-E, bi lahko kmalu postali izvozni artikel.

Ko je bil leta 2014 v ruske zračne sile uveden težki lovec Su-35, je postal prvo bojno letalo 4++ generacije in je vseboval vrsto novih lastnosti, ki jih do takrat ni imel noben lovec v ruskem letalstvu. Te novosti so vključevale prve reaktivne motorje z vektorskim pomikom (ki lahko spreminjajo smer neodvisno od smeri samega letala) in prvo ogrodje, narejeno tako, da zmanjšuje radarski odtis letala samega. Motor AL-41 je bil prirejen posebej za zračne dvoboje in je ob svoji izdelavi predstavljal najmočnejši reaktivni motor za lovce četrte generacije na svetu, s čimer je v mnogem premostil razliko do lovcev pete generacije. Motorji Su-35 so bili le 14 kN šibkejši od tistih, ki so poganjali ameriške lovce F-22, pri čemer je bil Su-35 mnogo lažje letalo in je zato imel močnejšo potisno silo. Med opremo Su-35 pa je še posebej izstopal radar Irbis-E, ki je pomenil pravo revolucijo na področju senzorike v primerjavi s starejšimi generacijami ruskih težkih lovcev, in se močno približal visokim standardom, ki jih je industrija bojnih letal postavila z ameriškim F-22 ali ruskim prestreznikom MiG-31 – ki je imel takrat najmočnejše senzorje.

Irbis-E na sejmu MAKS

Irbis-E so razvili pri raziskovalnem inštitutu Tihomirova v obliki večnamenskega radarja s pasivno fazno antensko rešetko, nameščeno na hidravlični enoti, ki je omogočala pomik do 60° po azimutu in 120° po polarni osi. Irbis-E je več let veljal za radar z drugim najdaljšim dosegom v ruskem vojnem letalstvu – prekašal ga je le Zaslon-M, vgrajen v Migovo enaintridesetico (MiG-31BSM). Na razdalji 350-400 km je lahko prepoznal objekt z radarskim odtisom treh kvadratnih metrov, na 90 km pa "nevidne" (stealth) objekte z radarskim odtisom 0,01 kvadratnega metra. Pri pomorskih in kopenskih ciljih je ta doseg nekoliko krajši; letalonosilko lahko opazi na razdalji 150-200 km, železniški most na 100-120 km, patruljni čoln pa na 60-70 km. Ker pa lovci praviloma delujejo v eskadriljah in si med sabo delijo podatke, je prostorsko zavedanje skupine letal Su-35 precej večje od posameznega lovca. Irbis-E lahko hkrati "skenira" do 30 ciljev in pomaga do cilja usmeriti dve istočasno izstreljeni vodeni raketi. Starejše rakete, kot je npr. R-27, potrebujejo radarsko vodenje ves čas svoje poti do cilja, medtem ko novejše, kakršne so R-77 ali R-37M, tega več ne potrebujejo, zato bo Irbis-E v prihodnje utegnil usmerjati do osem raket hkrati, pišejo ruski vojaški viri.

Irbis-E je danes najmočnejši pasivni elektronski radar, ko govorimo o lovskih letalih. Resno konkurenco mu predstavljajo le aktivni radarji, vgrajeni v ameriška letala F-22 in F-15EX ali v kitajske lovce J-16 in J-15B. Močnejši od Irbisa (in obenem precej večji) je Zaslon-M (na migih 31) in aktivni radar, vgrajen v lovce Su-57. Precej nazorno je, da so bili lovci Su-35 zasnovani specifično za boj zoper ameriške F-22, kar se kaže tudi v radarjih Irbis-E; zmožnost zaznavanja "nevidnega" lovca na razdalji 90 km je pomembna zmogljivost, še posebej če si eskadrilja med sabo deli podatke, s čimer lahko bistveno razširi svoje opazovalne zmožnosti.

Poleg Su-35 so ti radarji vgrajeni v nekoliko starejše Su-27SM2 in Su-27SM3, v prihodnje pa naj bi ga ruski proizvajalci – kar je še posebej zanimivo – ponudili tudi za izvoz kot paket nadgradnje za lovce Su-30. Kar se tiče samega Su-35, ta naj bi v prihodnje (tako pravijo posamezni ruski viri) dobil radar z aktivno rešetko, kakršnega ima Su-57 pete generacije, ki je decembra lani postal del ruskih zračnih sil. 

Prispevek je bil narejen na podlagi originala s portala Military Watch Magazine.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke