Ko je bil leta 2014 v ruske zračne sile uveden težki lovec Su-35, je postal prvo bojno letalo 4++ generacije in je vseboval vrsto novih lastnosti, ki jih do takrat ni imel noben lovec v ruskem letalstvu. Te novosti so vključevale prve reaktivne motorje z vektorskim pomikom (ki lahko spreminjajo smer neodvisno od smeri samega letala) in prvo ogrodje, narejeno tako, da zmanjšuje radarski odtis letala samega. Motor AL-41 je bil prirejen posebej za zračne dvoboje in je ob svoji izdelavi predstavljal najmočnejši reaktivni motor za lovce četrte generacije na svetu, s čimer je v mnogem premostil razliko do lovcev pete generacije. Motorji Su-35 so bili le 14 kN šibkejši od tistih, ki so poganjali ameriške lovce F-22, pri čemer je bil Su-35 mnogo lažje letalo in je zato imel močnejšo potisno silo. Med opremo Su-35 pa je še posebej izstopal radar Irbis-E, ki je pomenil pravo revolucijo na področju senzorike v primerjavi s starejšimi generacijami ruskih težkih lovcev, in se močno približal visokim standardom, ki jih je industrija bojnih letal postavila z ameriškim F-22 ali ruskim prestreznikom MiG-31 – ki je imel takrat najmočnejše senzorje.
Wikipedia
Irbis-E so razvili pri raziskovalnem inštitutu Tihomirova v obliki večnamenskega radarja s pasivno fazno antensko rešetko, nameščeno na hidravlični enoti, ki je omogočala pomik do 60° po azimutu in 120° po polarni osi. Irbis-E je več let veljal za radar z drugim najdaljšim dosegom v ruskem vojnem letalstvu – prekašal ga je le Zaslon-M, vgrajen v Migovo enaintridesetico (MiG-31BSM). Na razdalji 350-400 km je lahko prepoznal objekt z radarskim odtisom treh kvadratnih metrov, na 90 km pa "nevidne" (stealth) objekte z radarskim odtisom 0,01 kvadratnega metra. Pri pomorskih in kopenskih ciljih je ta doseg nekoliko krajši; letalonosilko lahko opazi na razdalji 150-200 km, železniški most na 100-120 km, patruljni čoln pa na 60-70 km. Ker pa lovci praviloma delujejo v eskadriljah in si med sabo delijo podatke, je prostorsko zavedanje skupine letal Su-35 precej večje od posameznega lovca. Irbis-E lahko hkrati "skenira" do 30 ciljev in pomaga do cilja usmeriti dve istočasno izstreljeni vodeni raketi. Starejše rakete, kot je npr. R-27, potrebujejo radarsko vodenje ves čas svoje poti do cilja, medtem ko novejše, kakršne so R-77 ali R-37M, tega več ne potrebujejo, zato bo Irbis-E v prihodnje utegnil usmerjati do osem raket hkrati, pišejo ruski vojaški viri.
Irbis-E je danes najmočnejši pasivni elektronski radar, ko govorimo o lovskih letalih. Resno konkurenco mu predstavljajo le aktivni radarji, vgrajeni v ameriška letala F-22 in F-15EX ali v kitajske lovce J-16 in J-15B. Močnejši od Irbisa (in obenem precej večji) je Zaslon-M (na migih 31) in aktivni radar, vgrajen v lovce Su-57. Precej nazorno je, da so bili lovci Su-35 zasnovani specifično za boj zoper ameriške F-22, kar se kaže tudi v radarjih Irbis-E; zmožnost zaznavanja "nevidnega" lovca na razdalji 90 km je pomembna zmogljivost, še posebej če si eskadrilja med sabo deli podatke, s čimer lahko bistveno razširi svoje opazovalne zmožnosti.
Poleg Su-35 so ti radarji vgrajeni v nekoliko starejše Su-27SM2 in Su-27SM3, v prihodnje pa naj bi ga ruski proizvajalci – kar je še posebej zanimivo – ponudili tudi za izvoz kot paket nadgradnje za lovce Su-30. Kar se tiče samega Su-35, ta naj bi v prihodnje (tako pravijo posamezni ruski viri) dobil radar z aktivno rešetko, kakršnega ima Su-57 pete generacije, ki je decembra lani postal del ruskih zračnih sil.
Prispevek je bil narejen na podlagi originala s portala Military Watch Magazine.